Keri-Lynn Wilson

Študirala je flavto, klavir in violino, pozneje pa na prestižni Juilliard School v New Yorku diplomirala iz flavte pri Juliusu Bakerju in iz dirigiranja pri Ottu-Wernerju Muellerju. Svoj dirigentski debi je doživela pri 23 letih z Nacionalnim orkestrom Arts Center Canada, še kot študentka pa je asistirala Claudiu Abbadu na Salzburškem festivalu in bila štipendistka poletne glasbene akademije Tanglewood Music Center, kjer je delala pri Seijiju Ozawi. Po diplomi je bila nekaj časa asistentka dirigentka Dallas Symphony Orchestra, nato pa se je povsem posvetila mednarodni karieri. Ujeli smo jo v Bukarešti, kjer je v sredo zvečer v Romunski nacionalni operi dirigirala Wagnerjevega Letečega Holandca.

To je zame velika in vznemirljiva priložnost, spoštujem in občudujem ta orkester, veliko bo še časa, da se družimo in rastemo skupaj. Po študiju na Juilliard School sem dobila prvo resno priložnost kot asistentka dirigentka, nato sem gostovala naokoli, zdaj pa se v neki drugi vlogi vračam pred ta orkester. Moja kariera je bila že v začetkih zelo simfonična, simfonični repertoar je bil sploh moja prva ljubezen, in tudi ta orkester je simfonični. Zdi pa se mi pomembno, da uravnotežimo spored tako s simfonično kot operno glasbo. Ta orkester se je že izkazal, da lahko igra velika dela, tudi Wagnerja, ter precej raznolik repertoar, kar mi je v velik izziv.

Zelo spoštujem Emmanuela Villauma kot dirigenta in bom njegovo vizijo skušala nadaljevati, dodala pa bom seveda tudi to, kar čutim sama. Lastna umetniška vizija je bistvena za umetniškega vodjo. Orkester mora imeti spodbudno in ustvarjalno okolje za delo, to pa pomeni, da je treba delati dobro muziko. S tem bomo pripeljali nove poslušalce in ohranjali klasično glasbo živo tudi v 21. stoletju. Moramo ponuditi program, ki bo na koncerte pritegnil mlade, to mora postati prednostna usmeritev, nasploh se mi zdi stik z ljudmi izjemno pomemben. Moja umetniška vizija je, da neprestano rastem ob orkestru, da imamo vsi občutek, da rastemo skupaj. Povezuje nas skupna energija velike glasbe, pri čemer je lahko repertoar drzna pustolovščina, vznemirljiv dogodek za nas vse – in tudi poslušalce. Vse to naj bi še dvignilo kakovost orkestra, to pa je zame kot šefinjo dirigentko najpomembneje.

Na mojih prejšnjih dveh koncertih tukaj smo z orkestrom igrali Wagnerja, Debbusyja in Schuberta, tokrat bo spored slovanski oziroma romantičen, in Čajkovski (izvedli bodo Simfonijo št. 5 v e-molu, op. 64 – op.p.) je vedno prvenstven del sporeda. V Slovenski filharmoniji je dober orkester, lahko igra različne repertoarje in različna stilna obdobja, kar je za neki orkestralni sestav zelo pomembno, Čajkovskega pa sploh zelo dobro igrajo. Pričakujem magično in vznemirljivo izvedbo.

Še vedno zelo rada igram flavto, toda ko dirigiram, pravzaprav igram vse inštrumente hkrati. Nehala sem igrati solistično, saj se mi je zdel repertoar preozek, denimo v njem ni bilo Wagnerja, Mahlerja in Šostakoviča v vsej njihovi orkestrski veličini. Hotela sem več, biti povezana tudi s petjem. Je bilo pa v času odraščanja dobro, da sem igrala tri inštrumente, poleg flavte še klavir in violino, kajti vse to me je pripeljalo do čvrste osnove za dobro dirigentko. Sicer pa je v New Yorku povsem običajno, da se iz inštrumentalista razviješ v dirigenta.

Pri prvih treh sem bila le na mojstrskih tečajih, šele Mueller je bil moj pravi mentor, zgled in ogledalo. Zelo koristno zame je bilo tudi sicer kratko študijsko obdobje pri Abbadu, saj sem lahko spoznala kontrast med germanskim stilom dirigiranja, ki ga je zastopal Mueller, in bolj spontanim gibom, značilnim za italijanski stil. Zame dobro je bilo to, da sem lahko oba stila odslej kombinirala, jih izpilila in prenesla tudi v lastno dirigiranje. Niso vsi dirigenti za vse, tudi veliki ne, eni blestijo v nemški glasbi, drugi v francoski, sama pa se trudim, da bi zajemala čim več in čim širše. Nekaj povsem naravnega tudi je, da se dirigenti ves čas učimo drug od drugega.

Mislim, da je to tipično za mnoge dežele: šele ko njihovi umetniki postanejo znani zunaj domačih meja, jih bolje sprejmejo in cenijo. Ampak kar se tiče dirigentske kariere, bi celo rekla, da imate prav. Sama še posebej rada delam v Evropi, tu sta tradicija in zgodovina, glasbeno izročilo je izjemno bogato. V Romuniji, kjer sem ravnokar gostovala, imajo številne orkestre, operne hiše in odlične glasbenike. Neverjetno, kako zelo bogata družba je to.

Ti občutki so pravzaprav bistveni. Pri simfonični glasbi dirigiraš simfoničnemu orkestru in kar izdelaš na vajah, dobiš na koncertu. Skratka, neki simfonični koncert je natančna odslikava vaj. Medtem ko je v operi vse skupaj en velik teater, kjer se dogaja še vse kaj drugega kot samo glasba; recimo, zadnji hip pride do zamenjave opernega solista, ali pa so na generalki še vedno težave s sceno. Ob tem mora biti orkester ves čas na preži, fleksibilen in privoliti v kompromise. Pri simfoničnih koncertih so stvari predvidljive, v operi pa je dvajset odstotkov znanega, vse ostalo je v zraku, je negotovo.

Oprostite, toda za javnost nikoli ne dajeva izjav o najinih osebnih zadevah. Vsekakor pa je poklicno in zasebno življenje nekaj, kar mora iti skupaj. Ničesar ne bi spreminjala in ni kompromisov, ko gre za moje profesionalno delo, kamor seveda sodijo številna potovanja, turneje po svetu, študij, vaje. Moje zasebno življenje se mora temu prilagoditi. Pri meni to deluje, uspelo mi je najti takšno ravnotežje, da nič ne trpi.

Kot dirigentka nimam veliko časa, vedno delam prekomerno, sem deloholičarka. Rada pa plavam, ugaja mi sveža, mrzla voda, in dobro vem, da imate v Sloveniji veliko voda in lepo pokrajino. Moj hobi je tudi študij jezikov, pravkar se učim češčine in zagotovo se bom kmalu v kakšnih lokalnih barčkih naučila tudi slovenščine.