Glede na to, da je Lutoslawski svoj simfonični topos razvijal z izkoriščanjem in osmišljanjem celotnega zvenskega in dinamičnega polja, bi si v izvedbi želeli še malo več razlikovanja med najtišjimi gestami in sprostitvami prvinske zvočne energije; ampak nekaj podobnega bi si lahko včasih mislili tudi ob nekaterih znanih posnetkih, celo ob skladateljevem lastnem. Gostujoči dirigent Heinrich Schiff je torej vedel, kaj počne, tudi vsi glasbeniki in sekcije so bili kos barvnim zvočnim vizijam dela, lepo so razpeli tudi sklepno melodiko simfonije in v nekaj epizodah vzpostavili izredno pozoren odnos do zvenskega tkiva (na primer v solistični epizodi dveh klarinetov).
Vse razen simfonije Lutoslawskega pa je bilo že znano in preverjeno. Brahmsov Koncert za violino, violončelo in orkester smo v tej sezoni poslušali drugič, solista Karen Gomyo in Christian Poltéra pa sta že gostovala na ljubljanskih odrih. Poltéra je v interpretaciji najbolj zaživel na liričnih mestih, a nikoli s čutnim razgibanjem melodične linije – tonske oblike v njegovem branju so bile ponekod celo mučno ravne – temveč z neobičajno zbranim oblikovanjem svojega gostega, nekoliko zamolklega tona. Z njim se je ob koncu počasnega stavka namesto Brahmsovi oznaki »dolce« raje približal pravi meditativni zamaknjenosti. Njegov »jin« je dobil svoj »jang« v prav tako odličnem deležu violinistke Karen Gomyo, ki je bila na pravih mestih primerno briljantno ostra. Orkestrski delež je nekajkrat pokril tihe dinamične skrajnosti Poltérove igre, sicer pa je s Schiffom zazvenel urejeno, čvrsto, v počasnem stavku so se sekcije tudi lepo stapljale s solističnimi linijami. Tako pripravljen Orkester Slovenske filharmonije je popravil in regeneriral bolj slab spomin o Brahmsovi skladbi, ki ga je pustila novembrska izvedba simfonikov RTVS. Toliko bolj je nastop uspel zaradi gostov. Ne le zato, ker sta bila kratko malo popolna izvajalca »teksta«, ampak ker sta tesno prepleteno solistično soigro dveh glasbil v Brahmsovem koncertu posredovala kot intersubjektivno izkušnjo.