Mirjana Kranjčevič

Domovinsko pravico v Sloveniji je začela pridobivati na centru za socialno delo v Mariboru (1998), tri leta kasneje pa so jo v okviru reševanja sodnih postopkov uvedli tudi na okrožnem sodišču v Ljubljani. »Prav gotovo v alternativno reševanje sporov privoli vedno več ljudi tudi zato, ker so mediatorji v povprečju uspešni kar v polovici primerov, pri družinskih sporih pa pred nadaljnjimi postopki na sodišču obvarujejo kar 70 odstotkov tistih, ki se odločijo za mediacijo,« je zadovoljna Mirjana Kranjčevič, predsednica Društva mediatorjev Slovenije.

Bitka, ki se začne med sprtima stranema, se skoraj vedno razplamti v vojno, v kateri se ne izbira sredstev za uničenje sovražnika. Zato vsakemu priporočam, da poišče osebo, ki mu vliva zaupanje in ima nekaj smisla za reševanje sporov, da mu pomaga iz zagate. To je lahko izurjen mediator, lahko pa je kdo drug, ki je dovolj moder, da zgladi spor. V bivši Jugoslaviji so imeli v lokalnih okoljih poravnalne svete, saj so ljudje čutili potrebo, da konflikte rešujejo v lokalnem okolju in ne na sodišču. Pri tem so pomagali sokrajani, vredni zaupanja, z izkušnjami in modrostjo. Te veščine, ki jih učimo v mediaciji, imajo nekateri preprosto prirojene. Če ljudje ne najdejo primernega človeka za pomoč, se lahko za nasvet obrnejo tudi na naše društvo. V vsakem primeru pa naj spor skušajo rešiti mimo sodišča.

Svojim strankam vedno svetujem mediacijo. Principi stanejo in ni nujno, da jih s sodbo sodišča tudi uveljavimo. V vsakem primeru pa nas principi drago stanejo, ne samo v finančnem smislu. Naša zakonodaja omogoča, da sodišče ni dolžno ugotavljati pravičnosti in resnice, saj so postopkovna pravila tista, ki vplivajo na odločitve sodišč. To lahko pomeni, da ima tisti z več denarja več možnosti, da mu bo uspelo v postopkih na sodišču. A velikokrat doživim, da s sodno odločbo ni zadovoljna nobena stranka, ena pa zagotovo ne. Ljudje imajo svoja pričakovanja, ki niso vedno skladna s sodno odločbo. Mediacija pa je postopek, ki omogoča ljudem, da na precej cenejši način rešijo spor tako, da jim bo zadoščeno. Saj idealnih rešitev ni, dovolj je, da je rešitev sprejemljiva za obe strani.

Na začetku, dokler mediacije niso poznali, so bili zadržani. V zadnjih letih pa smo imeli na odvetniški zbornici več izobraževanj in zelo veliko kolegov se je izobrazilo za mediatorje. Velikokrat zelo pozitivno sodelujejo v mediaciji in tudi kot zastopniki strank pomagajo mediatorju, da pride do sporazuma.

Mediacijo, ki se je na sodišču začela uveljavljati 2002, sta zakonsko uredila najprej zakon o mediacijah v civilnih in gospodarskih zadevah iz leta 2008 in zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov, ki se je začel uporabljati dve leti kasneje. Po zadnjem zakonu so sodišča dolžna ponuditi to možnost sprtim stranem. Stranke se same odločijo, ali bodo soglašale s takšnim postopkom ali ne. Če dosežejo sporazum, ima enako težo kot sodna odločba. Pri mediacijah, ki jih izvajajo mimo sodišč, pa lahko sklenejo pogodbo, ki je izvršljiva, a nima take pravne varnosti kot sodna poravnava. Takšno težo dobi, če jo podpišejo pri notarju.

Do leta 2010 je bila mediacija brezplačna. Z uveljavitvijo zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov je treba plačati vse gospodarske mediacije, v civilnih zadevah pa so ostale brezplačne tri ure. V družinskih sporih so mediacije še vedno brezplačne, vendar samo takrat, ko se nanašajo na odločitve v zvezi z mladoletnimi otroki.

Ni pravila. Odvisno je od tematike, kako globoko so v sporu stranke... Mediator glede na potek ugotavlja, kako so stranke zavezane k reševanju spora. Če ugotovi, da se stranke, namesto da bi se približevale, oddaljujejo, lahko sam umakne soglasje in mediacijo prekine. Enako možnost imajo tudi sprte strani. Mediacije v družinskih sporih trajajo zaradi silovitih čustev, ker nam je družina zelo pomembna, običajno dlje kot na primer v gospodarskih sporih, kjer gre praviloma za podjetja in udeleženci v spor niso osebno vpleteni.

V postopkih, kjer nastopajo državni ali drugi organi, ki so dolžni upoštevati predpise in se mimo njih ne morejo dogovarjati, si težko predstavljam mediacijo. Morda še v kazenskih zadevah, pri hudih kaznivih dejanjih, kjer bi morali poravnati žrtev in storilca. Nekje sem prebrala, da naj bi bila tudi v teh primerih možna mediacija. Mediacije v družinskih sporih so po statističnih podatkih sodišč res najbolj uspešne, in to kar v 70 odstotkih. Vedeti moramo, da si za modro rešitev običajno zelo prizadevajo vsi vpleteni, ker se dogovarja o mladoletnih otrocih, za katere si vsi želimo, da jih spori staršev ne bi preveč prizadeli.

Točno to se sprašujemo tudi mi in prav na te podatke se opiramo pri svojih opozorilih, da je denarja za mediacije v proračunu premalo. In to čeprav število zainteresiranih za mediacije raste od leta 2002. Mediatorji smo prepričani, da je mediacija velika civilizacijska pridobitev, da bi jo bilo treba stimulirati, ne pa uničevati in s finančnimi sredstvi omejevati.

Mediator za sodišču pridružene mediacije je lahko tisti, ki je poslovno sposoben, nekaznovan, ima najmanj 6. stopnjo izobrazbe in je poleg tega opravil najmanj 40 ur izobraževanja, bil uspešen na izpitu in dobil potrdilo. Koliko ima kdo poleg priučenih veščin sposobnost empatije, občutka za soljudi, se pokaže že na izobraževanju, potrdi pa v praksi. Ve se, kdo je med boljšimi mediatorji, sodišča vodijo statistko. Kot pri drugih poklicih tudi tukaj krožijo priporočila po ustnem izročilu. Opozoriti moram, da število uspešno zaključenih mediacij ni edino merilo za kakovost mediatorja. Izid je odvisen od veliko okoliščin. Mediator je lahko zelo dober, a spornih strani ne pripelje do sporazuma, če stranki še nista zreli za sklenitev poravnave. Veste, včasih nekateri ljudje prav potrebujejo sodni postopek in so šele kasneje sposobni, da se začnejo dogovarjati. Delo mediatorja je lahko zelo utrudljivo, vendar je občutek koristnosti tisti, zaradi katerega je malo pravih mediatorjev, ki bi odnehali.

Imate popolnoma prav. Meni je mediacija tudi v družinskem življenju veliko pomagala. Osvojiš veščine, ki te naučijo, da prisluhneš sočloveku, se zavedaš njegove drugačnosti, strpno preverjaš, ali si prav razumel njegova sporočila. Zato bi bilo prav, da ta znanja čim prej posredujemo otrokom, saj bo tako v družbi manj konfliktov. Šolsko mediacijo spodbujajo po svetu, interes pa so pokazale tudi naše šole. A spet se je ustavilo pri denarju, čeprav bi ga bilo potrebnega malo, da bi družba začela drugače, bolj strpno komunicirati.

Prav konec tedna se bo končal javni razpis za izvajanje mediacij v Mestni občini Ljubljana (MOL). Nekaj let smo poskušali MOL navdušiti, da bi naredil mediacijski center, in zdaj bo, kot kaže, zaživel. V njem bodo pomoč pri reševanju sporov dobili Ljubljančani v medsebojnih sporih in sporih z občino, organizacije, … To bo zelo pomembno, saj bo občina ponudila mediacijsko pomoč svojim prebivalcem brezplačno.