Zvočni pripomoček proti stresu

Banko pravi, da po številnih sodelovanjih z različnimi umetniki šele ta projekt v duetu s Collorijem šteje povsem za svojega. Na plošči sta zbrala nekaj čutnih pesmi, tudi Pesem o morju Rainerja Marie Rilkeja, kot sta potem naslovila zgoščenko. Očitno pa sta se znašla na pravi poti, kajti nove ideje že prihajajo. Morda bodo nekoč uglasbljene tudi Bankove avtorske pesmi, ki so za zdaj še skrite v njegovi beležnici.

Banko: Na festivalu Godibodi sem prvič nastopil predlani z zasedbo Roberta Jukiča Kramp, Collori pa je lani sodeloval s Katjo Koren. Pri Celinki, ki festival organizira, nudijo optimalne pogoje, da se umetnik predstavi. Letos je šesto leto delovanja festivala in upam, da bo trajalo; široka paleta izvajalcev prinaša veliko različnih umetniških stvaritev. Najino zgoščenko bi denimo lahko prodajali v lekarnah kot pripomoček za antistres, kot je predlagal tudi najin producent Janez Križaj.

Collori: Midva se tako nisva odločila, tam sva se preprosto znašla. Spoznala sva se med študijem jazza v Celovcu in od takrat prijateljujeva. Namesto da bi počela neumnosti, igrava.

Banko: Pravzaprav sva na margini zaradi njene raznolikosti in plodnosti. Tako je, če stojiš na balkonu Balkana. Raznovrstnost v tej deželi je bogata, le videti jo je treba.

Collori: Ja, trio je bil hecna zasedba, namesto basovske kitare je Metod pel bas. Zraven je bil še boben in moja kitara in je bilo super, žal pa ni šlo dlje od nekaj koncertov. Morda se še kdaj dobimo.

Banko: Zdi se, da je manj res več, lažje je ustvarjati v duetu. Čeprav je zares pomembna tudi kemija v večji ekipi. V  kreacijah se potem zgodijo momenti, ki dajejo smisel temu, kar počnemo.

Collori: Metod je preprosto kreativec. Potrebuje zelo malo materiala, da se zgodi dobra muzika, ki lahko potem v nekem skupnem prizadevanju zraste v nekaj res lepega. Ko gre za glasbo, je popolnoma prisoten.

Banko: Teo je eden najbolj igrivih glasbenikov, ki jih poznam. Stilsko zelo neobremenjen človek, ljubi glasbo in vesele ljudi. Z njim je čudovito delati, z njim je tudi igra otročje lahka.

Collori: Pri nama so stvari zelo enostavne; on vzame s police zbirko pesmi, jo odpre, začne brati, prebere pesem dvakrat, trikrat, nato sam dodam dva, tri akorde in že poje, že nastaja melodija. Potem te ideje sestavljava kot puzzle, vse pa izhaja iz improvizacije. Pesem nato posnameva in poslušava in če je to tisto, kar nama je všeč, se uvrsti v ožjo selekcijo. Komadi so iz zelo različnih obdobij najinega razvoja, v bistvu je vsak stilsko popolnoma drugačen. Povezuje jih samo zvok, torej kitara in vokal.

Banko: To delava že šest let in še imava ideje. Kot pevec sem raziskoval kar nekaj stilov, dokler nisem prišel do vzvodov, ki sem jih našel v sebi. Pravzaprav se mi ves čas dogaja, da skačem iz stila v stil; od muzikala do projektov z ljudskimi pevci, od latino glasbe do jazza. Prav te dni je izšla tudi zgoščenka Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape, kjer sodelujem. Sicer pa kot rečeno, najina muzika  nastaja sproti, iz druženj in improvizacij prideva do odgovorov. Ko se rodi neka melodija in veš, da je prava, jo razvijaš do ravni, s katero si zadovoljen. Prostora za razvoj pa je še veliko, denimo Teo je napisal orkestralni aranžma za  Pesem o morju, ki je zaživela v izvedbi Simboličnega orkestra in jo lahko slišite tudi na najinem cedeju.

Collori: Marko Matičetov, pesnik v preboju, je bil moj sošolec v osnovni šoli, in pesem, ki sva jo uglasbila, Boš videl, je v nekem filmu prebrala že Polona Juh. Mlad, radikalen tip, ki je izdal že tretjo pesniško zbirko. Jure Bagon pa recimo v principu sploh ni bil pesnik, je arhitekt, ki je opustil poklic, nato pa v enem letu napisal cel kup izvrstnih pesmi, nekatere so bile celo nagrajene.

Collori: Ko sva šla v to produkcijo, sva želela na zgoščenko prenesti zvok iz dnevne sobe. Poizkušali smo s snemanjem v sobi, a skozi mikrofone ni prišlo do zaželene zvočnosti, zato smo našli večji prostor. V principu sva želela prenesti vzdušje, v katerem sva delala, na nosilec zvoka. Zvok na posnetku je filigranski, sliši se vse, zato ta glasba ni ravno primerna za v avto. Moraš se res usesti in ji prisluhniti.

Banko: Mislim, da sva uspela ujeti cono intimnega vzdušja, ki ga poezija daje. Najprej sva želela glasbo povsem zliti s prostorom, denimo Rilkejevo Pesem o morju posneti ob morju, a bi bil to produkcijsko preveč zahteven projekt. No, med snemanjem te pesmi je ravno začel padati dež in se je kljub temu ustvarila pravšnja atmosfera.

Collori: V nekem trenutku se je vse začelo stekati na najin mlin: ljudje, ki so naju slišali, so naju začeli opogumljati, zdaj imava zgoščenko v rokah. Pravzaprav že razmišljava o novih komadih.

Banko: Na neki način si deliva misli. Intuicija je tolikšna, da že vnaprej veva, kam naju bo glasba peljala. Če brez ega spustiš ven tisto, kar je v tebi, se zgodijo neslutene stvari.

Collori: To okrog ega se ravno ne strinjam. Če ga ne bi imela, verjetno tudi cedeja ne bi izdala. Ena od teorij je, da vsa inspiracija pride iz frustracije. Če nimaš nobene štale, se ne umikaš nikamor, če jo imaš, se umakneš v svoj svet in tam razvijaš stvari. Res pa tako dobre kot slabe stvari pridejo iz istega korena.

Banko: Okej, ostajamo pri zdravem egu. Goriva za ustvarjanje pa je dovolj.