»Mi nismo nikoli streljali pravih nabojev. Sedeli smo v sobah in preigravali Call of Duty ali se podili po paintball poligonu in pokali z barvo napolnjene metke,« piše avtor v pesmi, ki stoji na izpostavljenem mestu žepne knjižice, na hrbtni strani. Subjekt torej samega sebe – kot je za sodobno poezijo značilno, obvezno v množini – s komaj zaznavno krivdo vidi izven prevladujočega reda vrednot, ki bi svoje temelje utegnile imeti v nasilju in agresiji, kot sugerira pesem. Najde pa se tudi na drugi strani reda klasične in visoke kulture, kot kaže »sosednja« pesem, ki podvomi v »dolge svetopisemske verze« in »pesnike, lebdeče na meglicah metafizike«. Predvsem se kot alternativa pozitivnemu občutju do institucionalizirane umetnosti kažejo motivi in tematizacija pojavov popularne kulture. Kot številni mlajši avtorski poskusi tudi Podojstrškova poezija združuje značilno kontradikcijo: sentiment nezadostnosti pri merjenju »moči« z uveljavljeno kulturo ter vitalno držo vzvišenosti nad njo.
So pa pesmi na hrbtni strani zbirke nekoliko bolj »kričeče« in deklarativne od večine preostalih. Notranjost namreč hrani izdelano, do neke mere prepričljivo in predvsem avtorsko prepoznavno narativno liriko. Po eni strani avtor za to skrbi z obliko pesmi, pri kateri se vsakokrat kot nekakšen prosti radikal v improvizirani maniri repatega soneta »odcepi« zadnji verz. Osamosvojeni in poudarjeni miselni drobec funkcionira kot zašiljen, do smiselnega konca in končnega smisla pripeljan pesniški poskus. Skupaj s formo pa je avtorsko specifična predvsem ležerno zajedljiva drža nosilnega glasu teh pesmi. Očita marsikaj: časopisom »dramatični sedanjik«, »poetičnim degustatorjem«, da so »od enormnega števila zvodenelih verzov že zdavnaj izgubili okus«, iphonu, da je sponzor sodobne hohštaplerske mentalitete, mladim možem, da postajajo družinski ljudje, in Youtubu, da se v odločilnih trenutkih vedno nalaga prepočasi. Hkrati pa ni prizanesljiv do sebe (oziroma do nas): »lajkamo kot utrgani«, prirodoslovni muzej poznamo le kot tisti vogal, ki vodi do Metelkove, utesnjeni smo v prostranstvih. V Asfaltni žerjavici se duhovito zgrozi nad instantnim vzdušjem poletja in krožno naravo svoje naveličanosti. In v resnici je subjekt teh pesmi neprestano »na tapeti«. Pri tem je osvežujoče in avtorsko prepričljivo, da je celoten motivni svet zbirke, naj bo prozaičen, banalen ali na trenutke vzvišeno resen, postavljen v isto ravnino, na enoten nivo pomembnosti.
Kratek niz dvajsetih pesmi, ki jih vsebuje demo, deluje enovito in zaokroženo, k čemur pripomore tudi ekonomičnost izraza, ki kaže na naravni posluh za pesniško rabo jezika. Klic dolžnosti iz naslova zbirke se izkaže za sarkastičen spoof, v znamenju katerega je tudi siceršnja lega zbirke, ki z mladostno lucidnostjo in objestnostjo elegantno premeri svoje okolje in mu pretrese nezdrave temelje, v obvezno ironični maniri »prevrednoti vrednote«. Pesmi Iva Podojstrška se neprestano skeptično in na trenutke upravičeno zaničljivo razgledujejo čez svet konvencionalnih vrednot in ne zapravijo prilike, da bi pokazale na prave: »Že celo večnost se ga nismo do bebavosti napušili in v spalnih vrečah glumili modrih dirkačev.«