Redkokdaj se zgodi, da sta tihi favorit poročevalcev in načelni okus žirije oziroma njenega predsednika v takšnem navzkrižju kot letos. Že dejstvo, da je canski žiriji predsedoval Steven Spielberg, esenca eskapističnega, visokoproračunskega megaspektakla, je vnesla precej nemira; pa ne zato, ker si Spielberg vloge predsednika ne bi zaslužil, temveč iz preprostega dejstva, da sta njegovo filmsko »poslanstvo« in poslanstvo tako imenovanega svetovnega filma, katerega kinematografska eksploatacija je bolj ali manj zreducirana na posamična festivalska predvajanja, nezdružljiva.
Teža predsednikove besede
Spielberg ni zgolj najuspešnejši režiser in producent vseh časov, je tudi oseba, ki mu zgodovina filma (skupaj z Georgom Lucasom) pripisuje vzpostavitev uničujočega modela blockbusterja, principa visokoproračunskega ustvarjanja, agresivnega trženja in promocije ter monopolistične distribucije superspektaklov; skratka, po mnenju večine ljubiteljev »resnega filma« je bil Spielberg soodgovoren za pokop verjetno najbolj ustvarjalnega obdobja ameriškega filma, deset let trajajoče renesanse novega Hollywooda od konca šestdesetih do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Kako se je Spielberg znašel med japonskimi, kitajskimi, čadskimi, mehiškimi ali nizozemskimi dramami? Treba je priznati, precej dobro. Pomena ostalih žirantov pri odločanju seveda ne gre zmanjševati, toda če so predsedniki žirij – zgodovinsko gledano – kje pustili očiten pečat pri estetskih odločitvah (sploh če je šlo za režiserje), potem so jih v Cannesu.
In zgodilo se je »nemogoče«, kar smo si mnogi želeli, a česar realno nismo pričakovali: žirija je zlato palmo podelila Abdellatifu Kechichu, francoskemu režiserju tunizijskih korenin, za film Adèlino življenje, čudovito spisano in zrežirano, seksualno zelo eksplicitno zgodbo o razredno pogojenemu razmerju med mlado učiteljico in likovno umetnico. Adèlino življenje pa ni prejelo zgolj zlate palme, Spielberg je pred naznanitvijo zmagovalca dejal, da se je žirija odločila za unikatno potezo. Prejemnik zlate palme in pripadajoče diplome namreč tokrat ni bil le režiser, temveč tudi obe glavni igralki (Adèle Exarchopoulos in Léa Seydoux), s čimer so verjetno želeli rešiti žirantsko zadrego; palmo za najboljšo žensko vlogo je namreč prejela Bérénice Bejo za vlogo v Preteklosti Asgharja Farhadija, čeprav so verjetno hoteli nagraditi Kechichovi izjemni igralki.
Spretno mimo omejitev
Za zadrego pri razdeljevanju nagrad pa ni bila toliko kriva žirija kot nova festivalska pravila, ki se spreminjajo (in komplicirajo) vsake toliko časa. Od leta 1991 naprej, ko je Barton Fink bratov Coen pometel s konkurenco in prejel tri glavne nagrade (za film, režijo in moško vlogo), noben film ni smel prejeti več kot dve nagradi, od lani naprej pa je obveljalo, da igralski nagradi (zakaj ravno igralski?) ne smeta biti vezani na zmagovalni film.
Veliko odobravanja je požela tudi palma za moško vlogo Brucu Dernu, legendarnemu hollywoodskemu obstrancu, ki je v Nebraski Alexandra Payna odigral vlogo sitne in rahlo dementne stare sablje. Povsem nepričakovano je nagrado za režijo filma Heli prejel protežiranec Carlosa Reygadasa (lanskega dobitnika iste nagrade), mehiški avtor Amat Escalante, ki je ustvaril brutalno, a malce topoumno zgodbo o žrtvah mehiških narkokartelov. Brata Joel in Ethan Coen postajata ob bratih Dardenne ena najbolj nagrajevanih canskih avtorjev; po zlati palmi in treh nagradah za najboljša režiserja sta za Inside Llewyn Davis, nostalgični vpogled v folk sceno newyorškega Greenwich Villaga z začetka šestdesetih let, prejela še veliko nagrado žirije. Najboljši scenarist je postal Kitajec Jia Zhang-ke za Dotik greha, film o skorumpiranosti in degeneriranosti sodobne kitajske družbe, medtem ko so japonskemu cineastu Hirokazuju Kore-edi za Kakršen oče, takšen sin, družinsko dramo o zamenjanih dojenčkih, podelili nagrado žirije.
Je bil kdo spregledan? Sam bi Neskončni lepoti (La grande bellezza) Paola Sorrentina podelil nagrado ali dve (izjemnemu igralcu Toniju Servillu zdaj že res delajo krivico), drugače pa se nad nagrajenci ne moremo pretirano pritoževati. Filme in nagrajence tako ali tako najbolje »ocenjuje« čas, in nič drugače ne bo z letošnjo žehto.