Na začetku krize ni kazalo, da se bo to zgodilo. Vlade so napovedovale, da bodo zdravstvo ščitile pred preostrimi rezi in da bodo vanj celo vlagale. Osnovni vzroki, da se je zgodilo ravno nasprotno, pa so po moji oceni v tem, da zdravstvo zavzema precejšen del bruto domačega proizvoda (BDP), da je večinoma financirano iz javnih sredstev in da je to zelo očiten sektor pri odločitvah o varčevanju. Ekonomisti menijo, da je v zdravstvu lažje varčevati, saj je ta sektor po njihovem bolj predvidljiv kot drugi. Osnovna ideologija za rezi je, da je mogoče izboljšati oziroma racionalizirati porabo denarja za zdravstvo. Računajo na primer, da lahko zdravstvo neboleče zmanjša stroške zdravil, dela in investicij. Zdravstvo na primer dobiva sporočila, da bo treba za nadomeščanje zastarele opreme počakati na boljše čase. Pri vsem tem gre za prepričanje, da je mogoče več storiti z manj denarja.
Je utemeljeno?To je zgrešena ideologija. V veliki meri temelji na izkušnjah z zasebnimi bolnišnicami, kjer so uspešno zmanjšali stroške. Pri tem pa zagovorniki omenjenih idej pozabljajo, da si v zasebnih bolnišnicah v nasprotju z javnimi izbirajo paciente oziroma zdravljenje, ki ga opravljajo. Ne zanimajo jih pacienti z zapletenimi zdravstvenimi stanji, prav tako v javnem zdravstvu končajo vsi zares urgentni pacienti. V zasebnih centrih se običajno tudi ne zdravijo socialno ogroženi, ki jih je težje odpustiti v domačo oskrbo in v bolnišnici v povprečju ostanejo dlje, to pa ustvarja dodatne stroške. Zasebne bolnišnice lahko tako ustvarjajo dobiček.
Kaj se bo zgodilo, če se bo kriza še poglabljala, rezi pa nadaljevali? Podatki iz Grčije na primer kažejo na povečevanje potreb po javnem zdravstvu, ki pa jih vse manj dohaja.Grčija ni prav dober primer, saj so imeli zelo visoko stopnjo korupcije v zdravstvu in slabo organizacijo. Osnovnega zdravstva na primer niso imeli. Boljši primer je Latvija, kjer so bili v krizi še prej, nanjo pa so se odzivali ravno z rezi – tako na ravni osnovnega zdravstva kot bolnišničnega, kjer so na neki točki začeli zdraviti le nujne bolnike. To je najhujša situacija, ki si jo lahko predstavljamo. Tudi v delu Španije lahko danes že opazujemo, kako redne ambulante delajo manj časa, s tem pa prav tako povečujejo pritisk na urgence.
Ali ni priporočilo prav nasprotno, torej krepitev osnovnega zdravstva in zmanjševanja priliva bolnikov v bolnišnice?Seveda je – z močnejšim osnovnim zdravstvom bi se lahko izognili kupu nepotrebnih bolnišničnih zdravljenj, na primer pri astmi ali diabetesu. To bi bilo na koncu bistveno ceneje, a zdaj evropske države počnejo ravno nasprotno. Moč je v rokah tistih, ki iščejo najlažje načine za reze v stroške. Razmišljajo kratkoročno, osnovnega zdravstva pa ni mogoče okrepiti v samo nekaj mesecih.
Medtem ko se slovensko zdravstvo ukvarja s finančnimi težavami, le redko pomislimo, da se že z jesenjo obeta prost pretok pacientov v EU. Kaj se bo v praksi zgodilo oktobra?Menim, da velikih premikov čez meje vsaj na začetku ne bo. Tudi če bodo vse države uveljavile direktivo o prostem pretoku, še ne bo kaj dosti informacij, na katere bi se lahko pacienti naslonili. V Belgiji so se celo izrecno odločili, da tujih pacientov ne bodo privabljali, nasprotno pa si jih na primer želijo v Romuniji, o kateri pa pacienti za zdaj ne vedo kaj dosti.
Nasploh v Evropi manjkajo primerljivi podatki o kapacitetah in kakovosti bolnišnic, ki bi pacientu omogočali pametne odločitve pri morebitni poti čez mejo. Izjema so redke bolezni, kjer so že zdaj na voljo dobre informacije. Pri bolj običajnih zdravljenjih, kot je zamenjava kolka, so zanesljivi podatki na voljo le v redkih državah, na primer na Švedskem.
Slovensko zdravstvo stavi na pridobivanje mednarodnih akreditacij. So te res dokaz kakovosti?Če ima neka bolnišnica akreditacijo, to pove, da se skuša izboljšati, kaj dosti več pa ne. To še ne zagotovi, da bo pacienta, ki potrebuje kolčno protezo in se je naveličal čakanja v domači državi, v bolnišnici operirala dobra ekipa. V nekaterih državah so sicer na voljo podatki o pogostosti infekcij v bolnišnicah, a to je le del slike. Pacienti ne morejo izvedeti, ali bo njihov kolk po operaciji v neki bolnišnici zdržal osem ali petnajst let, čeprav jih to še najbolj zanima.
V katerih primerih se bodo pacienti po vašem najpogosteje odločali za prestop meje?To se bo dogajalo predvsem v obmejnih regijah. V Franciji je na primer verjetno, da bodo ljudje iz Alzacije hodili v Nemčijo, v Sloveniji pa bo logika najbrž podobna. Morda se bodo sčasoma tudi pri zelo pomembnih operacijah, kjer gre za življenje in smrt, bolniki odločali za centre, ki slovijo kot najboljši na nekem področju. Ali bodo zdravstveni sistemi takšne spremembe zdržali, pa je drugo vprašanje.
Držijo napovedi, da bodo imeli od čezmejnega zdravstva korist predvsem premožnejši?Verjetno bo tako, že zaradi tega, ker imajo več informacij. Poleg tega bo moral bolnik plačati morebitno razliko med ceno v domači državi in državi, kjer se bo zdravil. Ta domneva je verjetna tudi zato, ker bo moral sprva plačati sam in bo šele zatem dobil povračilo. Premožnejši so čez mejo po zdravljenje odhajali že doslej, zdaj pa bodo del teh poti krile države.
Medicinskega turizma je bilo doslej veliko v zobozdravstvu. So upravičena pričakovanja, da ga bo po novem krilo zdravstveno zavarovanje?Menim, da ne, ker v večini držav osnovno zavarovanje oziroma javni denar za zdravstvo krije zelo malo zobozdravstva za odrasle. Še tisto, kar so države v zobozdravstvu pokrivale doslej, skušajo zmanjšati.
Problem čezmejnega zdravstva je tudi kontinuiteta zdravljenja. Kdo bo zdravil bolnika, ki bo sprva odšel v tujino, a bo potem potreboval dodatno zdravljenje?Ena možnost je, da gre še enkrat v tujino, kamor je šel po zdravljenje. Če tega noče in se želi v nadaljevanju zdraviti doma, lahko nastanejo problemi. Na poti se lahko izgubi veliko informacij, ki so pomembne za odločitve o zdravljenju, zatakne pa se lahko tudi pri zdravilih. Spomnim se na primer težav pacientke, ki je prišla na presaditev jeter v Francijo, predpisali pa so ji zdravila, ki jih v njeni državi nimajo in jih finančno ne pokrivajo. Tudi smernice, kakšno naj bo zdravljenje, se v nekaterih primerih razlikujejo od države do države.
V krizi se čakalne dobe podaljšujejo, doplačila in plačila iz lastnega žepa pa naraščajo. Je to res pravi čas za padanje meja za paciente, ki ga tudi vi opisujete kot nekakšno Pandorino skrinjico?Ne iščite logike v tem sovpadanju. Gre za čisto pravno odločitev, ki temelji na principih Evropske unije o prostem pretoku ljudi in storitev. V ta mehanizem, ki so ga uporabili na drugih področjih, skušajo umetno vključiti še zdravstvo. Gre tudi za logiko razširi ali umri – to pomeni vse manj omejitev.
Koliko svobode, da omejijo prehajanje čez mejo, pa bodo imele države?Lahko bodo določile, za katera bolnišnična zdravljenja je pri čezmejnem zdravstvu potrebna predhodna avtorizacija, ko država zdravljenja v drugi državi ne bo plačala kar avtomatično. Pri specialističnih storitvah, kjer bolnišnično zdravljenje ni potrebno, pa bo načeloma veljal prost pretok pacientov.
Zdravstvena politika se boji odtoka pacientov in s tem denarja iz zdravstvenega blagajne. Tudi v Sloveniji to možnost vse pogosteje omenjajo, ko ima kakšna bolnišnica težave z organizacijo. Je skrb upravičena?Do neke mere je, predvsem v obmejnih regijah in za zdravljenje, pri katerem pacient ne biva v bolnišnici. Če se bo na primer začelo dogajati, da bodo ljudje v neki regiji množično odhajali na preglede s CT v sosednjo državo in bo sistemu to povzročalo škodo, lahko država te prehode še vedno teoretično omeji. V praksi ne vemo, ali in v kolikšni meri bodo takšne blokade mogoče, menim pa, da bodo vsaj v primeru majhnih držav potrebne. Prav tako ni odgovora na vprašanje, kaj se bo zgodilo s finančno šibkimi zdravstvenimi sistemi.
V slovenskih bolnišnicah včasih padanje meja omenijo tudi kot priložnost, da kaj zaslužijo s tujimi pacienti. So to realni načrti?V Sloveniji mi vsi pravite, da so v zdravstvu precejšnje čakalne dobe. Kako boš tržil nekaj, s čimer imaš težave, če boš dobil za tujega pacienta le toliko denarja kot za domačega? Po moji oceni je priložnost kvečjemu za boljše trženje storitev prebivalcem držav, ki niso v EU, na primer bolnikom iz Rusije ali Savdske Arabije. V Sloveniji je človeških virov v zdravstvu malo, zato bi lahko dodatni pacienti v istih čakalnih vrstah te podaljševali. Zato bi slovenskemu zdravstvu priporočil predvsem, da skuša zadržati zaposlene v zdravstvu in paciente.
