Pred začetkom sezone smo bili kot branilci naslova strelovod za tekmece, ki so nas želeli vreči s prestola, predvsem Cimos in Celje Pivovarna Laško. Jasno je bilo, da so se Koprčani precej okrepili, Celjani so bili za leto starejši in izkušenejši. Naš cilj je bil, da do zadnjega kroga ostanemo v boju za naslov, a smo prvenstvo odločili sebi v prid že pred koncem, s fantastičnim izkupičkom točk in veliko prednostjo pred zasledovalci. Poleg igranja v domači ligi smo nastopali tudi v pokalu Slovenije in evropski ligi prvakov, prav v slednji pa sem videl največje pasti zaradi dolgih in napornih potovanj, težkih tekem, utrujenosti igralcev... Med evropskimi tekmami so nas čakali še dvoboji v domači ligi, rokometne »mine« pa so bile razporejene po vsej Sloveniji. A vseeno razen dvakrat s Cimosom nismo nikjer klonili, povrhu vsega pa smo Celjane dvakrat premagali v Zlatorogu, kar je bil velik kapital. V ligi smo nasprotnikom, ki so padali kot domine, prepustili le drobtinice. V dveh sezonah smo v slovenski ligi odigrali 62 tekem: kar 59 smo jih dobili, dve izgubili in eno remizirali, vseh pet točk pa nam je odščipnil Cimos.
Edina črna pika je bil finale pokala v Laškem in polom proti Celjanom.Predvsem druga polovica prvega polčasa, ki smo ga izgubili kar z 11:19, je bila katastrofalna. Celjanom je prav vse šlo od rok, nam pa ničesar. Takrat so bili enostavno boljši, kakovostnejši in močnejši v vseh pogledih. V Laškem bi lahko igrali še nekaj ur ali celo nekaj dni, pa ne bi mogli premagati Celjanov. Če se malce pošalim: marsikatero od številnih zmag proti Celju Pivovarni Laško v zadnjih sezonah bi takoj zamenjal za pokalno lovoriko. A šport ti nekje nekaj podari, drugje pa vzame.
V evropski ligi prvakov je Gorenje v osmini finala izpadlo proti Flensburgu, čeprav ste bili kljub oslabljeni zasedbi blizu četrtfinalu.Osnovni cilj, ki smo ga tudi izpolnili, je bil priti iz skupine in se uvrstiti med šestnajst najboljših v Evropi. Tihi cilj pa je bil – ob popolnem igralskem kadru – uspeh v osmini finala in napredovanje v četrtfinale, potem pa je vse odprto in mogoče. A proti Flensburgu smo bili zaradi poškodb in bolezni oslabljeni, zmanjkal nam je kanček športne sreče, Klemen Cehte, ki je bil do 50. minute povratne tekme v Nemčiji naš daleč najboljši igralec, je dobil neposredni rdeči karton zaradi namernega udarca nasprotnika... V skupinskem delu nam ni uspelo premagati le Kielc, za katere sem že pred sezono napovedal, da bodo med najresnejšimi kandidati za uvrstitev na sklepni turnir najboljše četverice v Kölnu, kar se je potem tudi zgodilo. Ne bi bil presenečen, če bi Poljaki v polfinalu v Kölnu spravili na kolena še Barcelono. In še tole: med šestnajst najboljših v Evropi se ni uspelo uvrstiti nekaj velikanom, na primer Zagrebu, Montpellierju, Chamberyju...
Z Gorenjem ste osvojili dva naslova slovenskega prvaka, za »nagrado« pa klub ni želel podaljšati sodelovanja.Glede na vse uspehe v zadnjih letih, s katerimi smo presegli tekmovalne cilje doma in v Evropi, tudi sam nisem pričakoval takšnega razpleta. Ni čudno, če mora trener oditi zaradi neuspehov, čudno je, če mora oditi po velikih uspehih. Vedel sem, da ne bom večno trener Gorenja, a nisem pričakoval, da bom moral oditi po uspehih. Pogodba mi poteče po letošnji sezoni, klub pa je seveda imel legitimno pravico, da ne podaljša sodelovanja z mano. V zadnjih letih sem kot trener dobival številna polena pod noge, enkrat so me že skoraj zamenjali z Matjažem Tomincem, a sem vse preživel. Vseeno do nikogar v klubu ali okoli njega ne gojim zamer.
Se strinjate, da bo Gorenje z odhodom večine najboljših igralcev ter s prihodom mladih, neizkušenih in neuveljavljenih naredilo korak ali celo dva nazaj.To bodo pokazali čas in rezultati, ki so edino merilo za (ne)uspeh. V zadnjih dveh letih smo pokazali, da smo najboljši v slovenski ligi, vsi skupaj smo iz dneva v dan napredovali in rasli. Igralci so sprejeli mojo filozofijo in ugotovili, da smo na pravi poti, kar je mnogim odprlo pot v reprezentanco, prineslo ponudbe bogatih tujih klubov... Tiste, ki bodo stopili v čevlje odhajajočih, čaka težka naloga. Ne le v Gorenju, ampak tudi v preostalih slovenskih klubih, ki jih zapuščajo vrhunski igralci. Z njihovimi odhodi bo slovenska liga v naslednji sezoni kakovostno precej padla. Upam le, da ne bo propadel še Cimos. To bi bila katastrofa za slovenski rokomet, čeprav mi je prav Cimos v trenerski karieri pojedel največ živcev.
Ko ste med sezono računali, da boste ostali na klopi Gorenja, ste dejavno sodelovali pri izbiri in novačenju okrepitev za klub.Že pred novim letom je bilo bolj ali manj znano, da bo večina nosilcev igre zapustila Velenje, zato smo začeli iskati igralske alternative. S predsednikom Maroltom in direktorjem Juršičem sem sodeloval pri izbiri in pogovorih z igralci, kot so Jernej Papež, Staš Skube, dvojčka Benjamin in Senjamin Burić iz Bosne in Hercegovine... Vesel sem, da najperspektivnejši slovenski igralci z veseljem prihajajo v Velenje, česar pred desetimi leti ni bilo. Takrat so vsi želeli v Celje, zdaj v Gorenje, saj vedo, da se tu dobro in kakovostno dela, da je Velenje odskočna deska za naprej...
Kakšna bo vaša trenerska prihodnost? Že imate konkretne stike in ponudbe?Obstajajo stiki in pogovori, a ni še nič podpisanega. Nočem iti z glavo skozi zid, odprt pa sem za vse klube, ki imajo vizijo in visoke cilje ter so ambiciozni in želijo napredovati. Naj povem, da nimam menedžerja, ampak se sam pogovarjam o vsem. Želim si čim prej najti ustrezen klub, da bom lahko delal to, kar najraje počnem in v čemer najbolj uživam – trenerstvu. Če se to še ne bo hitro zgodilo, bom še malo potrpel in počakal na pravo priložnost.
