Hilde Tovšak nobena stvar ni spravila v zadrego. V zadrego so jo spravile samo lisice, ki so ji jih pravosodni policisti nadeli na roke, kadar so jo iz pripora pripeljali na obravnavo na celjsko sodišče. Pred nekaj tedni, ko so jo privedli na sojenje zaradi očitkov, povezanih z Vegradovo blagajno vzajemne pomoči, se je na vhodu v sodno dvorano v zadregi ustavila in pravosodno policistko (zaman) prosila, naj ji sname lisice. Sram jo je bilo, da bi jo fotoreporterji in televizijski snemalci posneli vklenjeno.
Sicer pa je pred leti, ko je bila še na vrhu, nikoli ni bilo sram. Sindikalist Srečko Čater se je iz časov, ko se je Vegrad začel potapljati, takole spominja: »Imela je izjemen smisel za prepričevanje. Res je bila odlična, pravzaprav kar fantastična igralka. Vedno je stopila tesno k meni, tako da sva si bila z obrazom oddaljena samo kakšnih deset centimetrov. Rekla mi je: 'Poglejte me in mi povejte, kako bi vam lahko lagala in vas gledala naravnost v oči!?' Bila je res zelo prepričljiva in če je ne bi poznal oziroma če ne bi imel podatkov tudi od drugod, bi ji zagotovo verjel.«
Tovšakova se je rodila leta 1950 v Mislinji in je po izobrazbi pravnica. Je poročena, ima tri sinove in med drugim velik ranč v Šentilju pod Turjakom. V akciji revije Jana je bila leta 2004 celo nominirana za Slovenko leta. Po osamosvojitvi Slovenije je bila na ministrstvu za zunanje zadeve vodja kadrovske službe, potem pa se je začela ukvarjati s politiko. Na Koroškem je najprej vodila regionalni odbor Slovenskih krščanskih demokratov, potem pa je leta 2000 postala glavna tajnica Peterletovih Slovenskih krščanskih demokratov. Leto dni kasneje se je kot glavna direktorica zaposlila v Vegradu, ki je imel takrat več kot tisoč zaposlenih. Njen ugled se je v javnosti močno omajal že leta 2008, ko jo je policija poleg Ivana Zidarja iz SCT in Dušana Črnigoja iz Primorja aretirala zaradi suma podkupovanja na javnem razpisu za gradnjo kontrolnega stolpa na letališču Jožeta Pučnika Ljubljana.
Obsojenka, obtoženka in tudi osumljenka
Kot je znano, je bila v zadevi Čista lopata pred kratkim pravnomočno obsojena na leto dni in dva meseca zapora. Konec avgusta 2010, ko je bil Vegrad že na dnu, je morala odstopiti z mesta glavne direktorice, nekaj mesecev kasneje pa se je upokojila. Prek družinskega podjetja Slavc, d. o. o., se je zapletla v domnevno nezakonite posle, povezane s trgovanjem z delovno silo za gradnjo šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj. Ravno zaradi te preiskave so jo tudi priprli. V nekaj tednih, ko je bila v celjskem priporu, so jo na okrožnem sodišču v Celju obsodili zaradi kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega premoženja. Šlo je za prelivanje denarja iz Vegradove blagajne vzajemne pomoči na račune nekaterih močno zadolženih Vegradovih podjetij. Čeprav se pri tem ni osebno okoristila, je šlo za moralno zelo sprevrženo dejanje, saj so kratko spet potegnili tisti, ki so najmanj krivi, torej delavci, ki privarčevanega denarja nikoli ne bodo dobili nazaj. Sodba še ni pravnomočna. Kot je znano, naj bi bila vpletena še v cel kup drugih kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete, tako da je v tej fazi obsojenka, obdolženka in tudi osumljenka.
Iz ljudi je naredila hlapce
Sicer pa so menda Vegradovi delavci Hildo Tovšak pred leti spoštovali, saj je imela z njimi zelo odprt odnos. Tudi ko je prišla kriza, je prihajala na gradbišča, jih prijazno ogovarjala in jih vzpodbujala. Spraševala jih je, kako so kaj, jim tvezila, da jih razume, da jim je hudo, in jim celo govorila, naj še malo potrpijo, ker se bo vse obrnilo na bolje. Ljudem je to zelo veliko pomenilo, vendar so ji kljub temu zelo zamerili, ko je delavce iz Bosne užalila z opazko, da živijo v Sloveniji na višji kulturni ravni. Bolj ko je Vegrad tonil v pogubo, bolj se je razkrival njen pravi obraz. Ko je delavce spravila tako daleč, da so bili lačni, so jo zasovražili. Nič več ji niso verjeli in ko je bila na ljubljanskem in celjskem sodišču obsojena, so veselo praznovali.
»Pogosto je bilo tako, da je rekla eno, naredila pa drugo,« nam je razlagal sindikalist Čater. »Nismo ji mogli zaupati. Okoli sebe je zbrala ljudi, ki so ji slepo sledili. Dobro jih je plačala in si s tem pridobila njihovo stoodstotno zvestobo. Znala si je splesti mrežo in iz ljudi narediti hlapce. Ko so bili enkrat ujeti, niso mogli več izstopiti. Od nje so bili odvisni.«
Ena njenih »ujetnic« je bila tudi nekdanja Vegradova direktorica za kadrovske in splošne zadeve Branka Gabrijel. Tako kot Tovšakova je bila tudi Gabrijelova obtožena in potem tudi obsojena zaradi afere z blagajno vzajemne pomoči. Ko je spoznala, da gre zares in da lahko zaradi nezakonitih poslov pristane celo v zaporu, je odkrito spregovorila o tem, kakšna direktorica je bila Tovšakova. »Bila je direktorica v pravem pomenu besede. Kar je ukazala, je moralo biti storjeno, sicer so bile sankcije. Sama nikoli nisem imela nobenih pooblastil in sem vedno delala samo to, kar mi je naročila. Ona je bila vedno glavna, vse niti je imela v rokah ,« se je izgovarjala Gabrijelova, vendar se kljub temu ni mogla izogniti pogojni zaporni kazni. Tudi nekatere druge nekdanje vegradovke, ki jih je sodišče povabilo na zaslišanje, o njej niso znale povedati nič dobrega. Govorile so o mučnem zastraševanju z izgubo delovnega mesta in nenehnem prerazporejanju z enega delovnega mesta na drugo. Skratka, vsi v Vegradu so se je bali.
Življenje za zaklenjenimi vrati
Kljub temu pa se je Hilda Tovšak v zadnjih mesecih vsaj na videz zelo spremenila. Še lani, ko je bil na celjskem okrožnem sodišču predobravnavni narok zaradi kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega premoženja, je prišla na obravnavo samozavestna in urejena. Po tistem, ko so jo priprli, je vidno shujšala, na obravnave je prihajala v kavbojkah ali čevljih z nizko peto. Njeni lasje so bili neurejeni, pogled pa skoraj vedno uprt v tla. Njeno življenje se je sesulo kot hišica iz kart in ravno zato so ob njenem pobegu pred dnevi ljudje upravičeno sklepali, da je pobegnila v tujino in se na tak način izognila zaporni kazni in številnim sodnim procesom, ki jo še čakajo. Vendar pa je Hilda Tovšak včeraj znova presenetila, se sama predala policiji in izrazila željo, da bi jo čim prej odpeljali v ženski zapor na Ig, kjer bo začela prestajati kazen zaradi zadeve Čista lopata. Sicer pa pravijo, da je bila v celjskem zaporu vedno vzorna pripornica. Vsak dan se je najbolj veselila sprehodov po dvorišču, kjer je lahko zadihala s polnimi pljuči in to kljub temu, da ji zaporniki in priporniki, ki so jo opazovali skozi okno, navadno niso dali miru. Včasih so se ji pogosto privoščljivo smejali ali pa ji celo vzklikali: »No, Hilda, zdaj si pa dobila svoje...«