Že v samih začetkih se je slovenski film oprl na besedno umetnost. Ko je bilo leta 1946 ustanovljeno prvo slovensko filmsko podjetje Triglav film, je bil razpisan tudi natečaj za prvi slovenski celovečerni umetniški film. K sodelovanju so nič kaj presenetljivo povabili ugledne slovenske pisatelje, nazadnje pa je bila za prenos na veliko platno izbrana novela Očka OrelCirila Kosmača. Po njej je France Štiglic, v čigar opusu 12 celovečercev je osem adaptacij literarnih del, režiral film Na svoji zemlji (1948) o vključevanju civilnega prebivalstva v narodnoosvobodilni boj. Film je nastal po državnem dekretu iz besedne umetnosti, ki je ponujala zgodbeni in vrednotni okvir novi množični umetnosti.
Literat Marjan Rožanc je leta 1968 ob 20-letnici »ustanovnega filma nacionalne kinematografije« ugotavljal, da »Slovenci mislimo in čustvujemo izključno v besedi, literarno in zaprto, nikakor pa ne v sliki, filmsko in odprto«. A očitke o slovenskem filmu kot »pastorku literature« je mogoče zaslediti tudi kasneje. Posebej 70. leta so zaznamovale adaptacije slovenske literature, med njimi Cankarjevega romana Na klancu v režiji Vojka Duletiča ter Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni in Kranjčevega romana Povest o dobrih ljudeh v režiji Matjaža Klopčiča.
Naivna literatura, naiven film
»Ne morete verjeti, kako slab film je to!« o filmskem Cvetju v jeseni, posnetem po istoimenskem Tavčarjevem romanu, pravi urednik Zdravko Duša, ki je pred leti vodil scenaristične delavnice Pokaži jezik. »Razpuščeno kadriranje, leseno vodenje igralcev v drugem planu, naivna naracija, modernistična nedisciplina. Kaj ga, poleg dobre igre, dela tako priljubljenega?«, se sprašuje Duša in odgovarja, da je to uspešen film o uglednem meščanu, ki ni pozabil svojega kmetstva, vendarle pa je nastal po nepomembnem, naivnem literarnem delu. Med slovenskimi klasiki, ki so doživeli ekranizacijo, sta tudi Prežihov Voranc in Josip Vandot.
Da Slovenci veljamo za »narod knjige«, se strinja tudi pisatelj Feri Lainšček. »Knjiga, utemeljiteljica naše identitete, je bila tudi v kontekstu filma nekaj svetega. Takratna situacija je bila otrok kulturne politike,« se spominja Lainšček, zagotovo najbolj priljubljen sodobni romanopisec med filmskimi režiserji in scenaristi. Po njegovem romanu Namesto koga roža cveti je bil posnet Halgato (1994), iz samostojne literarne predloge zajemajo tudi Mokuš (2000), Petelinji zajtrk (2007), Traktor, ljubezen in rock 'n' roll (2007) in Šanghaj (2012). »Film in literatura se neskončno razlikujeta, a vseeno ju lahko povezuje zgodba, ideja, sporočilo, pa morda še tudi kaj bolj metafizičnega, kot je recimo atmosfera, lirični utrinek ali poetični vzgib. Zaradi tega veljam za scenarista, ki ne verjame v filmske adaptacije, sem pa globoko prepričan, da je lahko roman pravo izhodišče za nastanek nove, torej filmske umetnine,« je pristavil Lainšček in nadaljeval, da so filmi zagotovo popularizirali njegove romane in jih večinoma privedli do ponatisov.
Mokre sanje pisateljev
Duša dodaja, da uspešne knjige »zaskominajo« filmarje. »Prodati pravice za filmsko adaptacijo so mokre sanje vsakega pisatelja: ne boste več našli založniške pogodbe, kjer si avtor ne bi pridržal svojih filmskih pravic. Veliki založniki ljubosumno skrivajo prvopise najbolj filmičnih avtorjev pred scenarističnimi skavti.« A to žal ne velja za Slovenijo, kjer bi o poklicnih scenaristih težko govorili. In prav to predstavlja morda enega od razlogov, da se film opira na literaturo v večji meri, kot bi se, če bi scenarij veljal za izvirno skupinsko delo, ki bi ga producenti organizirali in plačali. »Najboljša scenarista, ki ju poznam, sta Marko Naberšnik in Metod Pevec, a oba sta tudi režiserja, slednji je celo pisatelj. Razvil bi se morda lahko Miha Mazzini, vendar ne vem, zakaj nikoli ni dobil prave, velike priložnosti,« razmišlja Lainšček. Pevec je recimo pisateljski prvenec Carmen napisal po scenariju, ki je filmsko realizacijo dočakal šele štiri leta kasneje. »Roman je za scenarista 'velika potuha'. Ko se lotiš pisanja romana, ni ničesar neizvedljivega in vse lahko rešiš z deskripcijo. Scenarij pa je zelo ekonomična zvrst. Ne smeš napisati prav nič, kar je odveč«, je prepričan Pevec.
Raziskovanju filmskih adaptacij slovenske književnosti se je posvetil tudi sociolog kulture in slovenist Matevž Rudolf v nedavno izdani študiji Ko beseda podoba postane. K pisanju ga je spodbudil izsledek, da je bila v obdobju do leta 1983 skoraj polovica slovenskih filmov posneta po literarnih delih. V zadnjih desetletjih se število filmskih adaptacij zmanjšuje. Po letu 1991 je tako na literarnih delih osnovan le še vsak peti film. Kako si ta podatek razložiti?
Manj berejo ali več pišejo?
Vsestranski ustvarjalec Vinko Möderndorfer, ki je po svojih romanih Predmestje (2004) in Pokrajina št. 2 (2008) posnel istoimenska filma, napisal pa je tudi scenarija, pravi, da navezanost filmarjev na roman, na literaturo, ni nič posebno slovenskega. »Največji filmi svetovne kinematografije so nastali po literarnih predlogah. In še nastajajo. Mogoče je vzrok temu, da je zadnje čase manj slovenskih filmov vezanih na literaturo, predvsem to, da mlajše generacije filmarjev manj berejo,« se je nasmehnil Möderndorfer. Po drugi strani drži, da je med slovenskimi filmarji več ustvarjalcev, ki tudi pišejo, znajo pisati in imajo samozavest pisatelja. »Poleg tega se je v filmu marsikaj spremenilo. Z desetletji se je spremenil filmski jezik, pa tudi tehnologija. Gledalci so se spremenili. Epske zgodbe klasične literature filmskih gledalcev ne navdušujejo več«, pravi Möderndorfer. Še sveža druga in zelo bohotna ekranizacija Velikega Gatsbyja F. Scotta Fitzgeralda pa morda nakazuje prav nasprotno.
Zagotovo je čvrsta in uveljavljena literarna predloga filmskim pionirjem nudila določeno zavetje, izpeljuje Pevec, in povsem mogoče je, da bomo spet segali po čvrstih literarnih zgodbah, saj je film zelo hitro razvijajoča se umetnost. »Nikoli ne počiva. Film je kot ulica, vedno novi in novi obrazi in zgodbe nam prihajajo naproti,« sklene Möderndorfer.