Ana je že trideset let kot šivilja zaposlena v eni od znanih slovenskih tekstilnih tovarn. Dan za dnem, leto za leto za istim strojem sanja o dnevu, ko se bo lahko upokojila in ko ji zaradi hudih bolečin v križu ne bo treba neprestano stiskati zob in čakati na konec izmene. Včasih je tako hudo, da bi najraje zakričala, da ne zmore več in da si želi samo še domov. Minute se vlečejo kot ure in bolj ko se pekoča bolečina širi po desni nogi navzdol, bolj jo prevzema obup.

Ana kljub temu vztraja. Pa ne samo zaradi minimalne plače, s katero komaj poveže začetek in konec meseca. Vztraja tudi zato, ker je v tej tovarni pustila del svojega življenja in ker ji je vse tako zelo priraslo k srcu. Ko se v spominih vrača nazaj v čas, ko je bila še mlada in je prvič prestopila njen prag, se ji obraz razjasni. »Takrat je bilo vse drugače. Čeprav sem končala srednjo zdravstveno šolo, so mi starši svetovali, naj se zaposlim v tem podjetju, ker ima prihodnost. To so bili zlati časi. Dela je bilo dovolj, plače so bile dobre in lahko smo si marsikaj ustvarili. Lahko smo si zgradili hišo, šli na smo morje, na izlet in še je ostalo. Res je bilo lepo. Po osamosvojitvi, ko smo izgubili jugoslovanske trge, pa je šlo vse samo še navzdol,« se spominja Ana.

Šivanje marketinških zgodb

Preden se je Slovenija osamosvojila, je bilo v tekstilni in usnjarskopridelovalni industriji zaposlenih okoli 80.000 ljudi. Danes jih je samo še nekaj več kot 10.000 in večina jih ne ve, kako dolgo bodo še imeli službo. Propadla so velika podjetja, slavni paradni konji, ki so bili slovenski ponos in sinonim visoke kakovosti. »Hiter tehnološki razvoj, globalizacija in vzpon držav z Daljnega vzhoda so trendi, ki so globoko zaznamovali tekstilno industrijo v minulih nekaj desetletjih. Vzpon tekstilnih gigantov, kot sta Indija in Kitajska, je za vedno spremenil težišče moči in s ceneno delovno silo spremenil pravila igre in pogoje poslovanja,« pojasnjuje Karmen Dvorjak, predsednica uprave Tovarne nogavic Polzela.

Tekstilna podjetja na Zahodu so bila prisiljena optimizirati organizacijo dela in se opreti na inovativno trženje blagovnih znamk, da bi lahko konkurirala azijskim proizvajalcem. Tudi Slovenija zaradi vpetosti v globalne tokove za te vplive ni bila imuna. Samo v zadnjem desetletju se je število zaposlenih zmanjšalo za štirikrat. Vzrokov, da se je to zgodilo, je več. Dvorjakova pravi, da je v tehnološkem pogledu tekstilna industrija izjemno napredovala in postala manj delovno intenzivna. Iz proizvodno usmerjene dejavnosti se je prelevila v izrazito trženjsko usmerjeno panogo, ki mora s potrošniki soustvarjati zgodbe.

»V Sloveniji tem trendom nismo sledili, zato smo postali v ekonomskem smislu nekonkurenčni, predvsem kadrovsko in tehnološko. V marketinško-prodajnem smislu smo zaradi neinovativnega oblikovanja in neprivlačne embalaže postali za potrošnike nezanimivi. Rezultat je znan. V zadnjem desetletju je prenehalo poslovati več velikih podjetij, kot so MTT, Tekstina, Mont Kozje, Tekstilna tovarna Prebold in še bi lahko naštevala. Tista podjetja, ki so ostala, so morala izpeljala boleča kadrovska prestrukturiranja, da bi vsaj deloma ohranila konkurenčnost in se prilagodila trendom na trgu.«

Tudi Tovarna nogavic Polzela, ki je ena najbolj prepoznavnih slovenskih blagovnih znamk in eno redkih še delujočih tekstilnih podjetij v tem delu Evrope, je morala v prvi polovici lanskega leta začeti z nujno potrebno poslovno sanacijo in prestrukturiranjem vseh poslovnih funkcij podjetja. Po prekinitvi pogodb z nekaterimi večjimi trgovskimi verigami je namreč leta 2009 zabredla v hude težave, predlanska izguba pa je znašala 1,2 milijona evrov. Dvorjakovi, ki je vodilni položaj prevzela s 1. januarjem lanskega leta, je uspelo, da je v relativno kratkem času podjetje finančno stabilizirala. Pravi, da naj bi letos že začeli ustvarjati dobiček.

Strah pred odškodninami

Brez bolečega odpuščanja ni šlo. Delo je izgubilo 94 ljudi. Tudi v podjetju, v katerem je zaposlena Ana, jih je ogromno ostalo na cesti.

»Bilo je res hudo. Bolelo nas je, ko smo gledali, kako drvimo proti propadu. Delavci smo bili nemočni. Vsak pri sebi si je želel, da bi obdržal delo in da mu ne bi bilo treba na cesto, po drugi strani pa je bilo vsem žal za tiste, ki so morali oditi. Kje bi pri svojih letih dobila službo? Nikjer! Bila bi v breme možu, ki ima pokojnino. Zato sem vesela, da lahko delam, čeprav dobim na mesec samo 783 evrov bruto plače in čeprav me zaradi ukleščenega živca boli hrbtenica. Operacija žal ne pride v poštev. Ortopedi so mi dejali, da je preveč tvegana in da bi lahko bila po operaciji še težji invalid.«

Ravno poklicne bolezni so ena največjih težav, s katerimi se spopadajo zaposleni v tej dejavnosti. Sindikat tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Slovenije je na letošnjem kongresu znova opozoril, da imajo po listini Evropske unije o temeljnih pravicah vsi delavci pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev.

Pa jo res imajo? »Žal ne. V naših dejavnostih je še vedno veliko število zaposlenih izpostavljenih dokaj velikemu tveganju za nastanek poklicnih bolezni. Največji problem je, ker tega statusa sploh ne morejo dobiti,« pojasnjuje predsednik sindikata Jože Türkl. Sindikat je že leta 2008 z resolucijo »Zahtevamo preprečevanje poklicnih bolezni v tekstilni in usnjarskopredelovalni industriji« opozoril na nespoštovanje zakonodaje, ki ureja to področje. Posebej je opozoril, da imajo delavci zaradi izpostavljenosti formaldehidu in krojaški kredi veliko več možnosti, da zbolijo za poklicno astmo, poklicnim konjunktivitisom, poklicnim rinitisom in poklicnim laringitisom. Zaradi prisilne drže, ponavljajočih se gibov in visoke intenzivnosti dela imajo še pogosteje težave zaradi bolezni gibal, obsklepnih burz, okvar medvretenčnih ploščic, kroničnih okvar hrbtenice, ki nastanejo zaradi stalnih obremenitev pri delu v nefiziološkem položaju, in zaradi ohromitve določenih živcev.

Čeprav je bil pravilnik o seznamu poklicnih bolezni sprejet že leta 2003, do danes nobenemu delavcu iz te industrije ni uspelo, da bi mu zaradi težav, ki jih ima zaradi prisilne drže in ponavljajočih se gibov, priznali poklicno bolezen. »Podatkov o poklicnih boleznih tekstilnih delavcev ni, tako kot ni podatkov o nobenih drugih boleznih. Izjema so samo bolezni, ki jih povzroča azbest. Problem je v tem, da jih ne odkrivajo, in to čeprav je Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa izdelal, preveril in dokončal smernice za verifikacijo kostno-mišičnih in drugih poklicnih bolezni, ki so v naši industriji najpogostejše. Strokovni kriteriji za priznanje poklicnih bolezni torej obstajajo, problem pa je, ker delodajalci in tudi pooblaščeni zdravniki delodajalcev nimajo interesa, da bi ljudi napotili na specialistične preglede. Če se namreč ugotovi poklicna bolezen, lahko delavec od podjetja zahteva odškodnino. Tega pa se delodajalci seveda bojijo,« pravi Türkl.

In tako delavec ostane sam. Seveda ima možnost, da si s svojim denarjem plača pregled in mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke in nato svojo pravico uveljavlja na sodišču, vendar je vse to povezano s previsokimi stroški. Za izvedenca je po besedah predsednika sindikata treba odšteti tudi več kot tisoč evrov, postopki na sodišču pa se lahko vlečejo več let.

Ana nima denarja, da bi si lahko plačala izvedenca, niti nima volje, da bi se s podjetjem pravdala na sodišču. Tudi na bolniško ne gre.

»Niti na misel mi ne pride, da bi šla na bolniško. Strah me je, da bi se vodilnim zamerila in da bi me postavili na cesto. Strah me je tudi, da bi izvedeli, da sem govorila z vami, zato vas prosim, da ne objavite mojega imena in niti tega, kje sem zaposlena. Nočem imeti še več težav. Še vedno namreč rada hodim v službo. Ne zaradi dela, ampak zaradi sodelavk. Postale smo prave prijateljice. Vedno smo si v oporo. Tu in tam gremo po službi celo na kavo, potem pa mi nekateri rečejo, kako si lahko privoščim, da grem v gostilno, če pa imam komaj za hrano. Veste, ko ne bom imela niti za kavico, bom res na dnu. Poleg tega morate razumeti, da je za nas tista kavica kot duševna hrana. Ko poklepetamo o ženskih zadevah in se druga drugi potožimo, nam je veliko lažje.«

Vročina škodi nitkam

Ana ni zaposlena v Tovarni nogavic Polzela, kjer zaposleni po besedah predsednice uprave delajo v razmerah, ki so prilagojene zakonodaji. »Poleti je res vroče, vendar takrat nimamo tako veliko dela. Poleti je v tekstilni dejavnosti zelo težko, ker če nimaš dobro klimatiziranih in dovolj vlažnih prostorov, zelo težko pleteš, ker se nitke zaradi neustrezne temperature strgajo. Ta problem rešujemo tudi tako, da imamo takrat kolektivne dopuste. Zavedamo pa se, da je zaradi prisilne drže delo naporno in boleče, zato smo iskali rešitve, da bi jim omogočili lažje pogoje dela,« pravi direktorica.

Zdaj je delo organizirano tako, da šivilje samo šivajo, manipulantke pa pripravljajo material in jim ga prinašajo. Spomnili so se, da bi bilo veliko bolje, če bi dela združili oziroma da delavke ne bi ves čas sedele ob stroju, ampak bi tudi same skrbele za material. To pomeni, da bi med procesom tudi vstale, odšle po material in se razgibale. Novost naj bi uvedli zgodaj jeseni, do takrat pa bodo seveda morali določiti novo oziroma nižjo normo in manipulantke naučiti tudi šiviljskega dela.

»Mi moramo gledati tudi na to, kako se počutijo naše delavke. Večkrat sem jim že povedala, da brez njih ne moremo nič. Zavedamo se, da jih ne stimulira samo plača, ampak da so zelo pomembni tudi pogoji dela in medsebojni odnosi. Samo zadovoljen delavec lahko na svoj način prispeva, da bo izdelek kakovosten. Če bo vanj vložil svojo ljubezen, bo imel povsem drugo energijo,« je prepričana Dvorjakova, ki se kljub številnim drugim obveznostim skoraj vsak dan sprehodi skozi proizvodnjo in natančno pozna vse delovne procese.

Ko crkne še disko...

»Meni osebno in tudi mojim sodelavkam bi ogromno pomenilo, če bi šef prišel k nam in nas prijazno vprašal, kako smo, kako se počutimo, in nam zaželel bolj prijeten dan. To so malenkosti, ki so izjemno pomembne. Tudi mi smo ljudje, ki radi slišimo lepo besedo in imamo svoje dostojanstvo,« nadaljuje svojo zgodbo Ana. Ko smo se srečali z njo, je s seboj pripeljala tudi Majdo, Petro in Andreja. Vsi so v podjetju zaposleni več kot dvajset let in vsi imajo zdravstvene težave. Andreja pesti okvara kolena, Petra ima hude težave s hrbtenico, Majdi, ki je od vseh najstarejša, pa slabi ramenska mišica. Nobeden od njih ni pridobil potrdila o poklicni bolezni, vsi pa so prepričani, da kljub mizerni plači živijo srečnejše življenje kot tisti, ki imajo visoke položaje, jahte in luksuzne vile.

Majda je odraščala v pomanjkanju in je vse, kar ima danes, zaslužila s svojimi rokami. S trdim delom in veliko vztrajnosti. Res je, da sta se z možem pogosto skoraj zlomila in obupala, vendar ravno zato danes cenita vsako ped svoje zemlje. »Ne potrebujem bogastva, da bi bila srečna. Potrebujem samo zdravje in moževo bližino. Vsak dan mi s svojim odnosom daje vedeti, da me spoštuje. Tako kot je dejala Ana, tudi mene za strojem v tovarni pogosto prevzame silna želja, da bi vstala in vsem povedala, da ne morem več, da sem utrujena in da me rama tako zelo boli, da se bom kar razjokala. Vendar tudi jaz vztrajam in mislim na to, kako lepo bo popoldne, ko bom lahko pazila na vnuka, ki je moja največja sreča in ponos.«

Ker je z minimalno plačo težko preživeti, si kljub težkemu delu v proizvodnji delavci z dodatnim delom poskušajo zaslužiti kakšen evro. Ana je ob koncih tedna dolgo časa delala v diskoteki. Res je, da ni spala skoraj nič, vendar je dobro zaslužila. Zelo ji je bilo žal, ko je lastnik pred kratkim disko zaprl. Andrej je kakšni dve leti pri zasebniku pekel hamburgerje, Petra pa je delala v sadovnjaku, vendar je zaradi hudih težav s hrbtenico obupala. Vsak po svoje si torej prizadeva, da bi sebi in svojim najbližjim zagotovil dostojno življenje. Zato je Andrej zelo prizadet, kadar ljudje govorijo, da so tekstilni delavci siromaki. »To ni res. Mi nismo siromaki. S poštenim delom si služimo kruh in ni prav, da o nas govorijo tako grdo. Žalijo nas in tega si res nismo zaslužili.«