Letos je še posebno živahna najmanj čislana med stranskimi sekcijami, Teden dni mednarodne kritike, ki je od sedmih izbranih naslovov doslej predstavila en odličen film (italijanski triler Salvo) in eno emotivno bravuro (indijski Lunchbox), ki bo brez dvoma postala festivalski hit. V precejšnji krizi je še vedno program Štirinajst dni režiserjev, ki je zrasel iz majskega revolta '68 in ki po menjavi programskega vodstva pred tremi leti še vedno ne najde kompasa. Trudijo se s promoviranjem »art žanra« (mar kaj takega sploh obstaja?), pa bi bil že čas, da jim kdo sporoči, da žanrski zanesenjaki ne cenijo mešanja jabolk in hrušk, medtem ko tradicionalnih (in precej konservativnih) canskih poročevalcev žanr v čisti ali razredčeni obliki niti ne zanima, sploh v sekciji, kjer so v preteklosti prvence predstavili številni »art« režiserji, ki dandanes nove filme promovirajo v tekmovalnih selekcijah A festivalov.
Tekma za palme je v polnem teku, toda do srede zjutraj izrazitega favorita medijev še ni bilo na spregled. Na kritiških lestvicah vodita brata Coen (Inside Llewyn Davis), za njima sta Asghar Farhadi s Preteklostjo (o obeh smo že poročali) in Kitajec Jia Zhang-ke, ki je v filmu Dotik greha (A Touch of Sin) analizo o kitajski socialni realnosti 21. stoletja mešal z etosom tarantinovskega filma maščevanja, kar je precej nenavadna in neprepričljiva kombinacija.
Veliko več kot Gatsby
V torek zvečer je vendarle zagrmelo. Povsem nepričakovano in v popolnem nasprotju z dosedanjim opusom (pet filmov, med njimi štirje negledljivi) je podpisanega vrgel s stola Paolo Sorrentino, ki mu je z Neskončno lepoto (La grande bellezza) končno uspelo posneti »veliki italijanski film«, impresivno, produkcijsko ambiciozno bravuro, ki temelji tako na tradiciji nacionalnega filma kot na eksplozivni mešanici politike in spolnosti, kiča in introspekcije, relevantne družbene kritike in odkrite romanske vulgarnosti. Zdi se, da Sorrentinov film združuje skoraj vse žlahtne sestavine italijanskega filma zadnjega pol stoletja, na primer fellinijevsko sladko življenje, surrealne intervencije Elia Petria, Bertoluccijev smisel za politični karneval, bellochiovski antiburžoazni in antikatoliški sarkazem. Vsi ti vplivi so pri Sorrentinu opazni, a hkrati elegantno pridušeni. V Neskončni lepoti je ekscesno kvečjemu prikazovanje dekadentnih rimskih zabav, ki jih v svojem elitnem stanovanju ob Koloseju prireja Jep Gambardella (izvrstni Toni Servillo), popularen 65-letni novinar, ki je v mladosti napisal uspešen in nagrajevan roman in si posledično prislužil naziv frustriranega pisca. Gambardello bi težko označili za libertinca, čeprav je šarmanten ženskar in ljubitelj brezdelja; njegova terasa je zbirališče rimske intelektualne in družabne kvazielite, kjer brbotajo napuh, bleferstvo in totalna ignoranca. Neskončna lepota ni italijanska verzija (filmskega) Gatsbyja, je veliko več, predvsem silovita, duhovita in ekstatična podoba jet-setterskega Rima v vsej svoji izpraznjenosti.
V sredo dopoldne smo videli še novi film danskega režiserja Nicolasa Windinga Refna, ki po filmu Drive (2011) nadaljuje svoje postnoirovske obsesije s pornografijo urbane neonske krajine in elegantno zdizajniranih interierjev, poseljenih z redkobesednimi antagonisti in njihovimi dvoumnimi moralnimi načeli. Samo bog oprošča (Only God Forgives) je postavljen v Bangkok, kjer ubežni ameriški kriminalec (Ryan Gosling) vodi boksarsko telovadnico. Po nasilni smrti starejšega brata se v mestu znajde mama (Kristin Scott Thomas), utelešenje arogantne fatalke, »kombinacija lady Macbeth in Donatelle Versace« (tako jo vidi režiser), in zahteva kri. Njuno komplicirano razmerje, o katerem bi psihoanalitiki z veseljem pisali doktorske disertacije, poraja še več nasilja, naslov filma namreč ne zavaja. Refn je za Drive v Cannesu precej nepričakovano prejel nagrado za najboljšo režijo; bomo videli, kako bo njegova estetika morbidne odtujenosti v konstantnem slow-motionu (predstavljajte si Wong Kar-waija na barbituratih) nagovarjala Spielbergovo žirijo.
