Zgodovina filma na Slovenskem 1896–2011 (10)
Odobreni scenarij so 15. junija 1947 predložili produkcijski skupini, ki pa je imela že novega režiserja. Gledališka korifeja Bojan Stupica se je na snemanje filma sicer intenzivno pripravljal, vendar se je moral preseliti v Beograd, kjer je ustanavljal Jugoslovansko dramsko pozorište. Nasledil ga je prav tako gledališki režiser Ferdo Delak, ki je pred 15 leti režiral film Triglavske strmine. Vendar so tudi Delaka zamenjali. Predsednik Komiteja za kinematografijo pri vladi LRS Drago Šega je v posebnem dopisu Triglav filmu imenoval nova vodilna kadra: »Prvi režiser tov. Žnidaršič-List je odgovoren za formalno-tehnično kvaliteto filma, tov. Štiglic-Tugo je odgovoren za idejno-umetniško kvaliteto filma in za pravilno idejno interpretacijo scenarija.« Kot še navaja Tone Frelih v svoji monografiji o Francetu Štiglicu, je Jože Žnidaršič-List – da, to je prav tisti Joe Z. List, ki ga je Božidar Jakac srečal v Hollywoodu kot snemalca pri Foxu – ostal režiser, odgovoren za formalno-tehnično kvaliteto filma, samo do 30. novembra 1947, »ko je prevzel France Štiglic polno odgovornost za režijo filma«, Jože Žnidaršič-List pa je odpotoval nazaj v Hollywood. Pod Štigličevim vodstvom so Na svoji zemlji snemali od 22. novembra 1947 do 24. septembra 1948; novembra so film pokazali komisiji, v kateri so bili Edvard Kardelj, Milovan Djilas, Aleksandar Ranković, Mira Mitrović, Boris Ziherl, Vladimir Dedijer, Veljko Vlahović in člani komiteja za kinematografijo pri vladi FLRJ. Kot se je spominjal France Štiglic, je imel nekaj pripomb edino Djilas, šef agitpropa, ki »nam je očital, da film preveč poveličuje slovenske partizane«. Po odobritvi te komisije so film prvič javno prikazali 13. novembra 1948 delegatom 2. kongresa Komunistične partije Slovenije, na redni spored pa je prišel 21. novembra v kinu Union. Časopis Slovenski poročevalec je premiero »prvega slovenskega umetniškega filma« Na svoji zemlji napovedal kot »dogodek, ki pomeni za nas prav toliko kot Trubarjev nastop za našo književnost ali Linhartov za slovensko gledališče«. V Ljubljani si je film ogledalo okoli 67.000 gledalcev, do konca leta 1949 pa se jih je po vsej Sloveniji nabralo kar 446.481 (Chaplinov Veliki diktator je imel 218.802, Tarzanov zaklad pa 164.122 gledalcev). Ta rekordna gledanost Na svoji zemlji je bila po Francetu Brenku »nedvoumen dokaz za veliko zanimanje in željo po izvirnem umetniškem filmu«, vendar ga je, na njegovo obžalovanje, že naslednje leto demantiral film Ali Baba in 40 razbojnikov (Arthur Lubin, 1944), ki ga je samo v Ljubljani videlo nad 100.000, po vsej Sloveniji pa 303.326 ljudi. Kar je Brenka napeljalo k ugotovitvi, da »mnogo večje zanimanje za domače filme kažejo dežela in delavska središča kakor pa mesta«. A vseeno je bil film Na svoji zemlji dobro sprejet tudi v Beogradu in se je celo uvrstil v program festivala v Cannesu leta 1949.
![Zgodovina filma na Slovenskem 1896–2011 (10)](/i/as/2013/05/22/718208.jpg)