Pravzaprav ni minilo niti leto dni od mojega srečanja z Ianom Astburyjem, ki je leta 2002 stopil za mikrofon projekta The Doors of the 21st Century. Medtem ko je obujal spomine na to čudovito izkušnjo, je ponosno dejal: »Biti kakor koli del The Doors je neprecenljivo, a slišati svoj glas v objemu Rayevih klaviatur je zunajzemeljsko. Včasih sem na vaji prenehal peti zgolj zato, da sem poslušal Raya, kako igra.« Tudi v tej anekdoti najdemo odgovor, zakaj je Morrison ob napovedi: Dame in gospodje – Jim Morrison in The Doors vedno dejal: »Ne, le The Doors.«
Navadno je tako, da si odjemalci pop-vibracij najbolj zapomnimo umetnike, okoli katerih je zgoščen interes javnosti. Zato v tem miljeju obstaja zelo zanimivo vprašanje, kdo zna (recimo) našteti preostale člane skupine Radiohead, The Animals ali The Doors. Te anomalije se je po svoje zavedal tudi Kralj kuščarjev in zato nikdar ni popustil pod bremenom, da bi kogarkoli iz The Doors ločili od celote. Tako Jim Morrison kot bolj pozorni poslušalci so se namreč dobro zavedali, da brez sugestivnega prepletanja kitar in klaviatur glasbena izraznost skupine The Doors niti približno ne bi delovala tako učinkovito, kot je; in Ray Manzarek je imel ključno vlogo pri sooblikovanju zvoka. V skupini je prebudil psihedelično zavest, četudi so izvorne korenine The Doors vznikle iz undergrounda, kot so zapisali v NME ilustrirani enciklopediji rocka. Morda je prav to spoznanje prepričalo Oliverja Stona, da je posnel in kasneje ne izrezal sekvenco v naslovnem filmu, ko gre Ray Manzarek v podobi Kylea MacLachlana domov dokončat skladbo Light My Fire. Pravzaprav ji je »uredil« danes klasični klaviaturski intro, ki je – tako kot Smoke on the Water na kitari – postal prvo berilo pri mulcih, ki bi radi prebirali črno-bele tipke v rock'n'roll bendih. Nedolgo zatem se je v formatu male plošče skrajšana verzija skladbe že zavihtela na sam vrh ameriške lestvice in tam preživela tri tedne. Prav Light My Fire je po svoje postala identitetna vizitka skupine. V njej je bilo »shranjeno« vse, kar je The Doors naredilo za velike – obsesivno lirično sobivanje seksa in smrti kot poligon za Morrisonove ekshibicije, nevsiljivo, a barvito prepletanje kitare in bobnov, ter karakteristični jazzovski zven klaviatur, ki je skupino že na prvi posluh ločil od kolegov na sceni. Kaj so si takrat mislili pri Columbia Records, ki so jim po preizkusni dobi kmalu pokazali vrata, ni znano. Z uspehom Light My Fire se je spremenilo prav vse, je aprila 1989 v Ljubljani povedal tudi njen »skriti« avtor Robbie Krieger.
Ray Manzarek in Jim Morrison sta se spoznala na filmskem oddelku univerze UCLA v Los Angelesu. Ray se je po zaključenem študiju ekonomije – četudi je že igral v lokalnih barih – hotel preizkusiti še kot filmaš. Ponovno srečanje na Venice Beach je bilo usodno, saj je padel pod vpliv Jimovih besedil (Moonlight Drive). Kmalu sta se jima pridružila še kitarist Robbie Krieger in bobnar John Densmore. Že iz popisa članov je razvidna očitna anomalija v postavi – The Doors niso imeli bas kitarista, zato je Manzarek z levo roko (ni mišljeno slabšalno) igral tudi na Fender Rhodes basklaviaturo, kar je mnogo let kasneje pospremil z besedami: »The Doors smo bili štirikratni romb in ne zlobni pentagram.« V klubu The London Fog so prvič stopili na oder. Poslušalcev ni bilo ali so bili naključni, kar pa je bendu omogočilo, da se je notranje povezal in uigral. Doktrina »izgubljenega leta« je slišna na celovečernem prvencu The Doors. V nekaj manj kot šolski uri so fantje začrtali jasne konture svoje glasbene identitete: na eni strani pesmi čvrstega karakterja in ritma (Soul Kitchen, The Crystal Ship) ter na drugi strani odprte ali stroge forme osvobojene skladbe (The End), ki so dale Morrisonu dovolj prostora za psihoanalitične dovtipe ali »raziskovanje dionizičnega impulza«, kot bi rekel Manzarek. In ta odnos so v še bolj svobodni obliki prenesli na odre, kar smo prek neočiščenih kasetnih »bootlegov« iz Škuca lahko spoznali tudi pri nas.
Ray Manzarek je bil vsekakor vezivna osebnost znotraj skupine, nekdo, na katerega se je dalo zanesti tako glasbeno kot karakterno. Po smrti Jima Morrisona je skušal bend obdržati skupaj, kar mu je nekaj časa uspevalo. Celo zapel je na obeh postmorrisonskih albumih Other Voices (1971) in Full Circle (1973). Kasneje je izdal nekaj solističnih albumov (The Golden Scarab, Carmina Burana) in leta 1977 ustanovil dva albuma trajajoči projekt The Nits. Ko sta s Kriegerjem leta 2002 poskušala obuditi preostale tri četrtine zasedbe, je Densmore sodelovanje zavrnil, kar je preraslo v sodni spor in preimenovanje v Manzarek-Krieger (of the Doors). V tej postavi je večkrat gostoval v naši soseščini, nekaj koncertnih datumov pa je bilo napovedanih tudi za drugo polovico letošnjega leta. Ostali bodo neizkoriščeni. Včeraj je Ray izgubil bitko z zahrbtnim rakom in se pridružil Kralju kuščarjev v večnih loviščih.
