Veli Silver se ob tej priložnosti izjemoma podpisuje kot posameznik, saj sicer deluje v tandemu Veli&Amos, ki izrazito večmedijsko posega v javni prostor, ga opremlja z vizualnimi sporočili in slogani, ustvarja ulične akcije ter obenem prodira v galerijske prostore. Pričujoči pogovor je nastal dopisno, saj se je Veli Silver po podelitvi vrnil v Zürich, kjer večinoma živi in deluje.
Izhajate iz »street arta« in grafitarske kulture, ki že sama po sebi predstavlja opozicijo dominantnim umetniškim diskurzom. Kako gledate na takšne in drugačne nagrade?Še preden sem začel obiskovati Likovno akademijo v Ljubljani, sem risal grafite, ki so bili nekakšna pot do likovne umetnosti. Ko mi je risanje klasičnih grafitov postalo dolgočasno, sem ugotovil, da me veliko bolj zanima sama akcija risanja, relacije med ljudmi in kako močno izraznost grafitov prenesti v galerijski prostor. Nagrade pa predstavljajo enega od sistemov selekcije umetnikov, kar je dokaj podobno tudi pri kuratorskih razstavah. Ker je umetnostni trg v Sloveniji zelo majhen, so takšni razpisi in nagrade za mlade umetnike zelo pomembni, tako pridobivanje produkcijskih sredstev kot pridobivanje rezidenc in delovnih štipendij. Mislim, da umetnost ni tekmovanje, je pa nagrada zgolj del procesa delovanja v ustroju sodobne umetnosti.
Nagrado ste prejeli za serijo hipnih grafitov, v kateri se na humoren način poigravate z vsakdanjim, uličnim situacionizmom. Gre za neke vrste akcijsko grafitiranje slikarskega platna, ki se nahaja na »štafelaju«. Zakaj ta referenca?V tem projektu sodelujem z različnimi umetniki, ki izhajajo večinoma iz performativne umetnosti (Christian Falsnaes, Amos Angeles, Marko Batista). Projekt je sestavljen iz treh videov (Red &Yellow, Art of Bombing in Fire Work) in treh slik. Sam to serijo imenujem Action paintings. Oznako »hipni grafiti« sem zasledil v medijih, kjer novinarji interpretirajo delo po svoje, kar me sploh ne moti. To so preproste akcije/performansi v javnem prostoru, kjer kot slikar poskušam interpretirati nastalo situacijo in jo upodobiti na platnu. Pri tem ne želim dajati nekih konkretnih izjav oziroma ne skušam moralizirati situacije. Štafelaj uporabljam iz povsem praktičnih razlogov. Pri instalaciji v galerijskem prostoru gre za kompozicijo, sestavljeno iz dokumentacije akcije ter nastale slike.
Akcije, ki jih v tej seriji izvajate, so prepovedane (Art of Bombing ali Fire Work) ali vsaj družbeno nesprejemljive v javnem prostoru. Kaj izjavljate z njimi?Video Art of Bombing je nastal v Kambodži, na strelišču v bližini Phnom Phena. Ročno granato sem uporabil kot orodje. Omejen s časom in nevarnostjo sem naslikal impresijo vodnega pljuska in eksplozijo ročne granate. Nevarnost in časovni pritisk ponavadi nista običajni okoliščini za tradicionalno umetniško produkcijo. Slike so običajno narejene v varnih slikarskih ateljejih. Pri grafitih je obratno. »Bombing« predstavlja v slengu angleškega jezika specifičen slog grafitov, kjer je grafitar pod časovnim pritiskom in v nevarnosti, da bi ga ujeli pri običajno nelegalni akciji. Podobno kot pri uporabi bomb v vojaške namene je tudi v tem primeru želen kar se da velik učinek v kar se da kratkem času. Tako akcija poleg tematiziranja učinka tehnologije za uničevanje postavlja vprašanje, kako produkcijski faktorji vplivajo na končni rezultat, sliko.
Vaša dela po večini temeljijo na efemernih akcijah, ki pa jih – da bi ostale zapisane v zgodovinskem spominu – dokumentirate s fotografijami in videom. Delate akcije običajno samo za kamero ali objektiv ali so prav zares javne?S temi video-fotografskimi projekti se postavljam v pozicijo novinarja ali reporterja. Zanimajo me kratki in minljivi trenutki v javnem prostoru in kako te trenutke arhivirati.
Akcije so ponavadi javne, naključna publika pa je pogosto vključena v delo, čeprav ni nujno, da se tega zaveda.
V čem se konceptualno – tematsko in formalno – razlikujejo vaše »live art« prakse na eni ter slikarstvo in objektne instalacije na drugi strani?»Live art« prakse so večinoma interaktivne akcije, zabeležene v medijih videa ali fotografije. Tematsko so to socialno-družbeno reflektirane akcije, medtem ko so ljudje eno izmed orodij, s katerimi gradim performans. Obe praksi se konceptualno dopolnjujeta in nadgrajujeta. Razlika je zlasti ta, da so slike-instalacije statične, kjer je večkrat forma pomembnejša kot vsebina.
Se v sklopu svoje »street art« prakse podajate tudi na neinstitucionalna pota – to je samoiniciativno grafitiranje javnih prostorov?Nič več. Aktivno sem risal grafite med letoma 1998 in 2004.
Zdi se, da ulično umetnost prinašate v elitistično okolje umetnostnih institucij. Kako pomembno je vzdrževanje specifične drže (znamke), ki vas predstavlja in zaznamuje?Gre za obojestranski proces. Umetnost na ulici skušam transformirati v galerijski prostor in obratno. Pri projektu Action paintings je bilo zelo zanimivo, kako so ljudje reagirali na slikarsko platno v okolju, v katero to ne spada. Razvil se je umetniški diskurz, kjer lahko vsakdo predstavi svoje mnenje in kritike do nastalega dela. Podobno se je zgodilo v galeriji, kjer so bile razstavljene te slike.
Se vam zdi pomembno, da se z idejami in vrednotami, ki jih skozi umetnost zagovarjate in predstavljate, poistovetite in da jih zares živite?Da, vsekakor. Gre za produktivno razmišljanje v vsakdanjem življenju.
Je vaša praksa obenem glas generacije, ki postaja vse bolj artikulirana v svojem nezadovoljstvu? Kako se soočate s širšim družbenim kontekstom današnjega časa?Navdih res pogosto iščem v javnih demonstracijah, kjer so besede in podobe zelo močne. Na tej podlagi ponavadi gradim absurdne ali nesmiselne situacije. Zanima me, kaj se zgodi, če uporabljam orodja demonstracij iz povsem osebnih vzgibov in ne zaradi nekega političnega programa. Tako se ozaveščam o samem jeziku in podobah izražanja mnenj, saj me ne zanima promoviranje določenih političnih ali verskih ideologij. Čeprav so ta dela na neki način kritike demonstracij, jih ne vidim zgolj kot kritiko, ampak kot kompozicijo različnih artefaktov, podob, akcije in videa.