Takoj bi potrebovali dodatnih 15 mest. Prošenj imamo sicer 12, vendar ljudje vsak dan kličejo. V hudi stiski so, ko jim povemo, da ni nobene možnosti za vključitev. Čakajočih, če gledamo samo statično, res ni zelo veliko. Za usodo posamezne družine, mame ali žene, ki bi rada šla nazaj v službo, za njenega bližnjega pa mora medtem nekdo poskrbeti, pa je tragedija neizmerna.
Pričakovali smo, da bomo lahko razširili koncesijo, saj so stiske ljudi, ki potrebujejo našo pomoč, velike. Vendar razpisa za širitev koncesije ni in možnosti, da bi v našo rehabilitacijo vključili vse, ki bi jo potrebovali, nimamo.
Kje so ljudje, ki čakajo, da se bodo lahko vključili v vaš program? Kaj počnejo? Kdo skrbi zanje?Doma! Ostajajo doma in iščejo druge oblike varstva. Ta čas, ko čakajo na vključitev v našo rehabilitacijo, je za njih dvakrat izgubljen. Rehabilitacija mora namreč potekati neprekinjeno, ko se zaključi medicinska, bi se morala začeti naša. Če ti mladi ljudje, naši uporabniki so namreč najpogosteje stari med 30 in 40 let, ostanejo doma v zaprtem krogu, izgubljajo socialne stike, in to ravno v zanje najobčutljivejšem obdobju.
Zakaj je to zanje najobčutljivejše obdobje?Prav takrat lahko še zelo napredujejo. Doma se pokaže, česa vsega ne zmorejo. Včasih je šel nekdo na stranišče, ko ga je tiščalo. Je jedel, ko je bil lačen. Ko je bil žalosten, se je z nekom pogovoril. Po poškodbi pa ima z drobnimi vsakdanjimi stvarmi hude težave. To sam težko sprejema, prav tako njegovi bližnji. Na zunaj se pridobljena možganska poškodba ne vidi, vsi težko čakajo, da se človek vrne iz bolnišnice. Potem pa ugotovijo, da je domov prišel drug človek, drugačen, kot so ga poznali. Spremenil se je ne samo na enem, ampak na več področjih hkrati, najbolj šokantne so osebnostne spremembe. Napredek pri okrevanju po možganski poškodbi v bolnišnici je relativno hiter, doma pa se začne zatikati in tukaj je potrebna strokovna pomoč.
Poudarjate, da so v težavah tudi svojci poškodovancev. Kaj se takrat dogaja v družinah?Poškodovanci se težko soočijo z novim stanjem, zato so lahko v velikih psihičnih stiskah. Lahko se jim pridružijo vedenjske motnje, težave z agresivnostjo... Drugačni so, kot so bili prej, napornejši. Prijatelji se od njih pogosto oddaljijo in družina ostane sama. Bližnji so prizadeti že zaradi nezgode, ki je povzročila takšne poškodbe, omenjena spoznanja pa jih še dodatno udarijo, tako da sami vsega ne zmorejo.
Kako lahko poskrbimo, da družina s poškodovancem vred ne bo izolirana?Ves čas govorimo, da bo treba razviti različne oblike pomoči na domu, kar je res in bo koristilo predvsem starejšim. Za mlade, kakršni so naši uporabniki, pa je pomembnejše socialno vključevanje in pridobivanje socialnih veščin. Ne smejo ostajati v domačem okolju, morajo imeti obveznosti. Zjutraj morajo vstati, se obleči, urediti in iti v skupino. Tam doživijo potrditev, naučijo se počakati, sprejemati potrebe drugih in svoje malo odložiti. To tudi njihovim svojcem omogoča običajno življenje, lahko se vrnejo v službo, gredo k zdravniku, po opravkih...
Pri našem delu moramo sodelovati z družino in spoznati poškodovančevo socialno okolje. Na začetku delovanja smo se osredotočali na tisto, za kar smo mi menili, da poškodovanec potrebuje. Morali smo narediti premik. Zdaj vemo, da se moramo mi prilagajati uporabnikovemu vrednostnemu sistemu, ne pa prilagajati njega našemu. Če nekdo prihaja iz družine, kjer moški ne kuhajo, nam pa se zdi pomembno, da bi si znal sam pripraviti obrok, v resnici spreminjamo njegov vrednostni sistem, njegov način življenja, to ni ustrezna pomoč.
Kaj je cilj vaše pomoči? Kdaj je uspešna?Vsi naši uporabniki bi radi hodili v službo, imeli partnerja in otroke, vozili bi avto. V resnici pa je treba pri vsakem posebej določiti individualne cilje. Za nekoga to pomeni, da se nauči samostojno jesti, za drugega, da se nauči samostojno uporabljati stranišče, za tretjega, da bo 45 minut zdržal v skupini. Nekaj se jih je vrnilo v svojo staro službo, a takšni so redki. Da bi tudi drugim omogočili napredovanje v delovnem okolju, smo ustanovili zaposlitveni center, saj imajo sicer zelo malo možnosti za delo. Kriza je na primer oklestila integrirane zaposlitve, s pomočjo katerih so ob podpori strokovnih delavcev ljudje po nekaj dni na teden delali v običajnih podjetjih.
Stvari gredo navzdol. Finančno stanje je vse slabše in negotovo, zato ne moremo ničesar načrtovati. Pogodbe z ministrstvom za delo, ki nam zagotavljajo denar za delovanje, so letos prvič samo polletne in ne vemo, kakšne bodo tiste za drugo polovico leta.
Ko so se razmere začele zaostrovati, so pristojni od vas pričakovali, da boste varčevali denimo tudi pri nujnih stvareh, kot je toaletni papir.Včasih me je sram pred sodelavci, ko me vprašajo, ali lahko naročijo razkužilo za roke, mape za obrazce in podobno. To so res nujne stvari in zniževanja materialnih stroškov ne bomo več zmogli. Nikoli nismo lagodno živeli, zdaj pa nimamo več manevrskega prostora: plače so določene s kolektivnimi pogodbami, vse pravice in obveznosti so omejene s predpisi. Zelo smo se sicer povezali z lokalnim okoljem in prek donatorjev in dogodkov zbiramo dodaten denar. Včasih smo ga porabili za dodatne dejavnosti in investicije, zdaj pa ga potrebujemo že za redno delovanje, kar se mi ne zdi prav. A trudimo se preživeti. Bojim pa se, da bodo pri nadaljnjih varčevalnih ukrepih pomembne le številke. Za številkami so zgodbe, potrebe ljudi.
Skrbite za ljudi iz celotne Gorenjske, nekateri med njimi so že ujetniki trenutne slabe finančne situacije. Kakšno dodatno varčevanje bi jih najbolj prizadelo?Gotovo bi imeli hitro prosta mesta, če jim ne bi mogli več omogočiti prevoza v center Korak. Res je, prihajajo iz celotne Gorenjske, iz vseh socialnih okolij in zelo malo je takih, ki bi si prevoz lahko plačali sami. Bojim se tudi, da bi se pojavile zahteve po kadrovskem zmanjševanju v centru. Ne predstavljam si, da bi bil na primer v skupini z desetimi uporabniki le en varuh. To bi bilo nevarno in neodgovorno. Kakovost našega dela, napredovanje ljudi, pa bi se poslabšala. Zavedati bi se morali, da bo tisti, ki je slabo rehabilitiran in ostaja odvisen od pomoči, državo dolgoročno stal veliko več kot država sicer odšteje za njegovo rehabilitacijo. S podeljevanjem koncesij smo dobili možnost za različne programe, ki so obogatili ponudbo in ljudem ponudili, kar potrebujejo in želijo v svojem lokalnem okolju. Bojim se, da nas bo varčevanje vrnilo v uniformiranost, nazaj v ustanove, kjer bo edini kriterij strošek dnevne oskrbe, ne pa pestrost programov in strokovnih spoznanj. V zadnjih desetletjih, odkar intenzivno delamo na tem področju, smo namreč pridobili ogromno znanja. K nam se hodijo učit iz tujine, kar nam veliko pomeni. Naše znanje bi lahko dobro prodajali.
Zakaj pa ga ne?Za trženje znanja bi potrebovali logistično podporo pristojnega ministrstva. Prodajali bi ga lahko prek evropskih projektov, tudi v vzhodni Evropi in na Balkanu. Če tega ne bomo naredili mi, bodo to storili kolegi iz Nemčije, Francije, ki se od nas učijo. Žal pa se ta trenutek vsi ukvarjamo predvsem s strahovi in takšno vzdušje ni ustvarjalno. Razvoj je obstal. Če bo tako dlje časa, ne bo več zagona, mladi ljudje z znanjem si bodo poiskali delo drugje. Pristali bomo na poenostavljene storitve, kar nas bo popeljalo dve desetletji nazaj. Škoda bi bila nepopisna, ne le za uporabnike, njihove svojce, pač pa za celotno državo in verjamem, da bomo skupaj z ministrstvom našli ustrezne rešitve.