Razlog je naslednji. Saj se spomnite, da se je v Bangladešu nedavno podrla tekstilna tovarna in je v ruševinah izgubilo življenje več kot 1200 delavk? Malo manj kot 11. septembra v newyorških dvojčkih, le da se o slednjih še danes piše, o tekstilnih delavkah pa nič več. Ni se še polegel prah ob sesutju tovarne, že so se na videokonferenci zbrali globoko prizadeti lastniki tekstilnih družb, za katere bangladeške ženske šivajo obleke. To so švedska H & M, potem britanski družbi Primark Stores in Tesco ter nizozemska C & A. Nekaj minut kasneje so se pridružili še PVH, ki izdeluje modele znamke Calvin Klein, Tommy Hilfiger in Izod ter nemška družba Tchibo. Potem še Zara, Marks & Spencer, Sainsbury's, New Look in N Brown, družba, ki prek e-maila prodaja znamke High & Mighty, Marisota in figleaves.com. Na zaslonih videokonference so v prazno bolščali objokani obrazi šefov tekstilnih družb in trgovin, ki skrbijo, da Evropejci kljub krizi ne bi hodili naokoli goli in bosi.
»Tragedija, tragedija, je ponavljal šef Marisota.« »Res je,« se je pridušal Hilfigerjev šef, »mi smo ostali brez že narejenih 187.000 parov kavbojk. Ka-ta-stro-fa!« »Pozabimo zdaj na škodo. Ljudje so v igri, njihove družine, naš ugled. Ne morem verjeti, da jim v tovarni sploh niso dovolili sindikalne organiziranosti,« je malo jezno komentiral dogodek zastopnik Calvin Kleina. Lastnik Tesca je ves čas hlipal. »Dvajset let ti pridni delavci šivajo za nas, jaz sem pa šele včeraj zvedel, da delajo po 12 ur v prostorih, kamor jaz še svojega bentleyja ne bi parkiral, in da dobijo 50 dolarjev na mesec. To je srhljivka. Zakaj nam tega nihče ne pove!« V tistem hipu si je pol udeležencev začelo tlačiti v usta nitroglicerinske tablete, saj so jim zgroženim srca skorajda obstala. »Jok in stok ne pomagata. Ukrepati moramo takoj. Meni je žena iz Švice, kjer je na celomesečni spomladanski smuki, sporočila, da je ne bo domov, dokler ne najdemo rešitve za te uboge delavke, in naj ji pošljem še 120.000 evrov. Od bangladeške vlade zahtevajmo takojšnjo ustanovitev sindikata tekstilnih delavcev. To je minimum človekovih in delavskih pravic!« Po splošni evforiji je v Dako romalo ostro pismo in v treh dneh so se delavci že sindikalno združili in na prvem sestanku sprejeli naslednje sklepe, ki so jih poslali vodstvom multinacionalk: »Sindikalno združeni tekstilni delavci Bangladeša zahtevamo: minimalna plača ne bo 50, ampak 52 dolarjev, delovnik ne bo trajal 12 ur, ampak 10 minut manj, zahtevamo petminutni odmor za malico in temperaturo v šivalnicah nižjo od 50 stopinj!«
Prizor takojšnje videokonference tekstilnih multinacionalk je bil nadrealističen. Zeleni v obraz in prepoteni lastniki in direktorji so žrli valiume kot bombone tic tac, zapestni merilniki utripa in srčni spodbujevalniki so jim pregorevali. »Svojat sindikalistična!« so tulili. »Hočejo nas uničiti. Mi njim prst, oni nam celo glavo. Dva dolarja na mesec več, pa to je čista kraja. A mi naj crknemo od lakote, naši otroci pa naj v šoli jedo v menzi? Pa še klimo bi imeli in malicali med delovnim časom. Bravo. Kam smo prišli? Sindikati so za zgolj organiziranje izletov in ozimnic. Pa kaj smo mi, molzne krave? To podražitev v višini 0,02 odstotka bomo prenesli v končno ceno, pa naj jo solidarnostno plača evropska delavska banda...« so se drli in sklenili: »V Dako gre zahteva, da s policijo in vojsko zatrejo vsak sindikalizem, sicer bomo proizvodnjo preselili na Mars.«
