Nazoren primer je film Borgman, skriti adut dozdajšnjega uradnega dela, ki je v hipu postal favorit številnih poročevalcev. Alex van Warmerdam je prvi nizozemski režiser, ki se mu je po tridesetih letih uspelo uvrstiti v tekmovalni program Cannesa. Ne s čimer koli: Borgman lep kos svojih idej dolguje opusu Michaela Hanekeja, še posebej Smešnim igram, ki so leta 1997 v enaki meri prekinile dolgoletno avstrijsko odsotnost v uradnem Cannesu; ta poleg ekstremov obožuje tudi dobro zabeljen mizantropski triler z zvrhano mero neartikuliranega sadizma. Borgman je neurejeni neznanec, ki prileze iz podzemne luknje (dobesedno!) in se s pomočjo verbalnih spretnosti ter šarma zrine v domovanje buržujskega para na podeželskem posestvu. Sledi postopna »asimilacija« z gospodarico in njenimi tremi otroki ter spretna rekrutacija pomočnikov, ki z Borgmanom izpeljejo hudičev načrt. Režiser si malo sposoja pri Pasolinijevi Teoremi in malo pri omenjenem Hanekeju. Kar ne zadostuje povsem; prva ura Borgmana je maestralna in psihološko perverzna črna komedija. Škoda, ker Warmerdamu postopoma zmanjka sape.
Kaže pa, da dobrih idej in številnih narativnih odvodov še zlepa ne bo zmanjkalo Irancu Asgharju Farhadiju, ki je po berlinskem zlatem medvedu in tujejezičnem oskarju za neprekosljivo Ločitev (2011) v hipu postal festivalski težkokategornik. Upravičeno, gre za velikega sodobnega pisca družinskih trilerjev, mojstra kompleksnih medčloveških razmerij, ki po novem ustvarja v Franciji. Ne brez razloga, Iran ga ni ravno pregnal, mu pa zavoljo mednarodnega uspeha (tudi v ZDA) ni ravno izkazoval časti. O njegovem filmu Le passé (Preteklost) nekaj pove že naslov: nerazrešeni dogodki izpred let zaznamujejo in zapletejo na videz enostaven pravni postopek. Ahmad se iz Teherana po štirih letih vrne v Pariz, da bi podpisal ločitvene papirje. Marie, ki ima iz zakonske zveze pred Ahmadom dve hčerki, si je medtem našla novega ljubimca Samirja. Pri Farhadiju seveda nič ni enostavno; nova družinska konstelacija Marie in Samirja ne vsebuje le treh otrok, temveč tudi Samirjevo ženo, ki po poskusu samomora leži v komi. Za razlago zapletenih razmerij, zamer, prikrivanj, manipulacij in laži bi bilo potrebno celotno cansko poročilo, zato naj za zdaj zadošča ocena, da gre za koncizno zastavljeno, a občasno histerično moralko o (po Woodyju Allenu) »zločinih in prekrških« ter prevzemanju odgovornosti za pretekla dejanja. Obenem je to film, ki malce pretirava v prepletanju in kopičenju detajlov, za svoje dobro je – kakor rečemo – »prepameten«, zato v težnji po dramski perfekciji izgubi nekaj avtentičnosti. A to bo nedvomno film, ki bo posegel po najvišjih canskih nagradah.
Brata Coen sta s filmom Inside Llewyn Davis ponovno stopila v bolj introspektivne vode produkcijsko manj ambiciozne filmarije, o čemer med drugim priča dejstvo, da sta finančno konstrukcijo zapirala v Franciji, čeprav film govori o zelo ameriški temi, folk sceni v newyorškem Greenwich Villageu na začetku šestdesetih let. Tema, ki avtomatično evocira mladega Boba Dylana, v ospredje postavi mladeniča, ki bi lahko postal Dylan, a zaradi pomanjkanja tako discipline kot samozavesti ostane na obrobju. To je eden čustveno bolj motiviranih filmov pregovorno nihilističnih Coenov. Ameriška glasbena dediščina, ki sta ji pred leti v sodelovanju s T. Bonom Burnettom že namenila nekaj prostora (na primer v komediji Kdo je tu nor?), je bila očitni emotivni katalizator, ki ga poleg Oscarja Isaaca, igralskega odkritja leta, generira tudi vidna vloga rjavega mačkona, po katerega zaslugi je bilo cansko občinstvo v hipu »kupljeno«.
Festival se nagiba v drugo polovico, izrazitih favoritov za zdaj ni, prihajajo še mnoga imena, ki so v preteklosti že odnašala nagrade, na primer Jim Jarmusch, Roman Polanski, Paolo Sorrentino in Nicolas Winding Refn.
