O odraščanju je tekla beseda tudi na sestanku stanovalcev Čufarjeve s predstavnicama društva Prostorož, organizacije, ki oživlja sosesko Tabor in ob sobotah v parku med drugim prireja pisan sejem starih oblačil. Stanovalce je razburilo, ker so jim osmišljevalke javnih površin na cesto pod blok postavile nove zaporne količke, kar jim je bistveno zmanjšalo manevrski prostor za privažanje in odvažanje z avtomobili. Na tovrstnih sestankih je sicer najbolj zabavno, ko se kak od stanovalcev izkaže za okorelo sestankovalsko rovko, čeprav je vse skupaj na koncu minilo manj burno od pričakovanj. »Všeč mi je, kar ste naredili, vendar pa rešili niste nič. Problem bi morali reševati sočasno z reševanjem problema odvoza odpadkov. Smeti in otroci ne gredo skupaj,« je navrgel z mestnimi razmerami dobro seznanjeni umirjenec srednjih let. »Mi ne delamo igrišča, ampak poskušamo omogočiti otrokom učiti se, kako uporabljati javni prostor. Ta ulica je velik problem,« je pa pojasnjevala gospa iz organizacije, ki je Čufarjevo prepoznala in s primernimi argumenti opredelila kot problematično, sedaj jo pa kot problematično tudi rešuje. Aja, v čem je problem? Menda v tem, da je starše strah za otroke oziroma da je otroke strah hoditi po ulici zaradi avtomobilov. In ideja je, da bi se na ulici zreduciral promet oziroma da bi se omogočilo od avtomobilskega prometa fizično ločeno peš cono. Poznam kvart. Rok Petrovič je zrastel na tistih ulicah, parkih in igriščih. In v dokumentarcu o njem je del, ko njegova mama govori o tem, kako ga je opazovala z okna, ko je na tedaj nesamoforiziranem križišču nedeljsko prazne Resljeve in Slomškove pri štirih letih deset minut čakal neznanca, da ga je prosil, če ga lahko za ročico pelje čez cesto. Tako, kot mu je naročila. Kanček drugačna vzgoja, torej. Bolj kot na prirejanju okolice otroku je temeljila na prilagajanju otroka okolici.
Morda prav zato, danes v mestu ne vidiš več veliko prosto gibajočih se »bosopetov«. Sedemletnikov, ki bi sami uporabljali LPP ali ki bi na rolki ali kolesu raziskovali neznane predele mesta, odkrivali tuje vrtove s češnjami in podobno. Slišiš jih, kako se igrajo na zasebnih notranjih igriščih varovanih stanovanjskih kompleksov, kakršen je na Kotnikovi ali ob Komenskega ulici, medtem ko zunaj ne postopajo. Sumim, da nemalokrat le zato, ker osnovnega strahu pred domnevnimi pastmi mesta niso zgubili niti še njihovi starši. Zato mi je všečno videti malega Ozija, enega redkih centraških svobodnjakov, kako z žogo v roki piči po taborskih ulicah. Solo. Prvi pogoj svobode je vendarle disciplina.