Slovenski sodobni ples sledi svetovnim trendom in sodobnoplesnim izraznim oblikam tako rekoč že od samega začetka. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so se v isti ustanovi, kjer se je plesal balet, večinoma po zaslugi tujih plesalcev in koreografov, ki so prišli delat v ljubljansko operno in baletno hišo, začeli prvi sodobnoplesni koraki. Kritik in teoretik sodobnega plesa Rok Vevar je v svojem eseju Predlogi za konceptualizacijo zgodovine sodobnega plesa v Sloveniji zapisal, da lahko za inavguracijo sodobnega plesa v Sloveniji označimo jesen leta 1932, ko so plesalci Meta Vidmar, Katja Delak ter Pino in Pia Mlakar ljubljanskemu občinstvu predstavili svoje prve sodobno plesne koreografije – z besedami Ferda Delaka: »novo plesno umetnost«.
Skupaj s centrom zamrla tudi ideja o arhivu
»Sodobni ples je z izobraženimi posamezniki vstopil v slovenski prostor kot profilirana umetniška praksa, svoj položaj pa je povsem brez težav artikulirano zavzel zunaj okvirov klasičnega baleta. Da je lahko v tem prostoru tudi obstal, so se njegovi protagonisti – po doktrini, da je tehnično znanje prvi pogoj za vznik vsakršnih presežkov – lotili vzpostavljanja plesne baze z izobraževanjem,« piše Vevar o zgodnjem pojavu sodobnega plesa pri nas. Tako je sodobni ples v Sloveniji deloval, dokler se ni v poznih osemdesetih, oborožena z znanjem in izkušnjami, iz Velike Britanije vrnila Ksenija Hribar in ustanovila prvo samostojno sodobnoplesno skupino Plesni teater Ljubljana. Sredi devetdesetih so se razpršile in začele odpirati možnosti za produkcije pod okriljem društev in zavodov, ki so se začeli ustanavljati zato, da bi lahko plesalci in koreografi neodvisno izpeljali svoje umetniške zamisli in koreografije. Uprizoritve so se vrstile in ustanove so zaradi boljše preglednosti in zgodovinske vrednosti posnetkov za prihodnje generacije svoje projekte začele shranjevati v zasebnih arhivih. Ideja za skupni arhiv, ki bi naj nastal pod okriljem Centra za sodobni ples in kjer bi se zbrali vsi posnetki, ki dokumentirajo slovenski sodobni ples od svojih korenin do danes, je skupaj z ukinitvijo centra zamrla.
Arhiviranje sodobnoplesnih predstav je nujno
Kustos video arhiva v Slovenskem gledališkem muzeju Primož Jesenko meni: »Sodobni ples zaradi svoje specifične urbane narave izstopa in odstopa iz kroga umetnosti. Arhiviranje sodobnoplesnih predstav je zato nujno potrebno, saj je to pomemben način, kako ozavestiti javnost in sodobni ples približati tudi tistim, ki ga ne doživljajo pogosto.« V gledališkem muzeju je na razpolago od 1500 do 3000 video enot, večinoma VHS posnetkov gledaliških predstav, nekaj posnetkov dokumentiranih oddaj ali igralskih portretov z RTV in le peščica arhiviranih sodobno plesnih projektov. »Pri nas je izrazito pomanjkanje zanimanja za sodobni ples in druge sodobnoscenske umetnosti«, zato so po mnenju Jesenka za kvalitetne arhivske »shrambe« ključnega pomena pobude tujih evropskih institucij, sodelovanje nacionalne televizije in nacionalnih gledaliških hiš z gledališkim muzejem in, najpomembnejše, sodelovanje institucij z neinstitucionalnimi ustanovami. Vendar »je v kriznem času ravno nasprotno – institucija odriva neinstitucijo«.
Zasebni arhivi nadomestilo za skupnega
Tako so se nekateri posamezniki, ki spremljajo slovensko in tujo sodobno plesno sceno, odločili, da ustvarijo lastni avdio-vizualni arhiv, ki bi lahko bil začasno nadomestilo za skupnega. Prvi vidnejši pobudnik tega je ravno Rok Vevar, ki je na letošnji deseti bienalni sodobnoplesni platformi Gibanica svoj zasebni arhiv odprl za javnost. V svojem digitalnem arhivu Vevar zbira plesne filme, posnetke predstav in dokumentarce o koreografih. Arhiv obsega širši avtorski pogled na sodobni ples in vsebuje filme iz zgodnjega obdobja (okoli leta 1890), kompozicijske avantgardne filme, arhitekturne eksperimente šole Bauhaus, posnetke performansov, vse do dokumentiranih plesnih projektov Trishe Brown in drugih sodobnoplesnih ikon. »Zanimive so mi predvsem povezave in korespondiranje sodobnega plesa z drugimi umetnostmi ter izpeljave. Pri sodobnem plesu kot moderni umetnosti gre predvsem za to poskušanje razširjanja različnih umetniških postopkov,« pojasni Vevar.
Ves podedovani material so digitalizirali
Direktorica in producentka Plesnega teatra Ljubljana Živa Brecelj pravi, da hranijo v svojem arhivu skoraj vse posnetke, ki so nastali od začetkov skupine, ki jo je leta 1984 ustanovila Ksenija Hribar. »Material smo podedovali še na starih VHS-kasetah in ne vedno v najboljšem stanju. Ves material smo poskenirali, poslikali in ustrezno digitalizirali, da bo na razpolago za bodoče rodove.« Glede zasebnih arhivov posameznikov Brecljeva meni: »Problem nastane, ko nekdo pričakuje, da boš svoj material posredoval naprej v neki navidezni skupni arhiv. Vse posnetke, ki jih imamo shranjene, nam jih je brezplačno naredil fotograf in snemalec Tone Stojko. Jasno je, da bo pričakoval honorar, če posredujemo njegove posnetke naprej. Mi pa, žal, tega denarja nimamo. Mišljeno je bilo, da bo za skupni arhiv poskrbel Center za sodobni ples, vendar je to propadlo.« Digitaliziran material hranijo na posebnih diskih in na devedejih, ki pa je odprt za vsakogar, ki si ga želi pogledati.
