Bil sem štipendist rudnika. Takrat je proizvodnja v rudniku še normalno tekla, a so se že nakazovali problemi, predvsem zaradi padajoče cene živega srebra na svetovnih trgih. Rudnik pa je bil izključno izvozno podjetje in odvisen od svetovnega trga. Ničesar drugega niso delali, kot zgolj pridobivali živo srebro. Da pa se bo zgodba tako hitro in tako korenito obrnila, pa seveda takrat, ko sem prihajal s fakultete poln idealizma, nisem pričakoval.
Leta 1986 je bil sprejet sklep o dokončnem zaprtju rudnika. So tedaj za takšno odločitev pretehtali ekonomski ali okoljevarstveni razlogi?Izključno ekonomski. Leta 1977 smo uradno začasno prekinili proizvodnjo, dokler se cene na svetovnem trgu ne uredijo, šele leta 1986 pa smo sprejeli dokončno odločitev o zaprtju rudnika. To vmesno desetletje je bilo posvečeno iskanju možnosti in načina obnovitve proizvodnje, narejene so bile obsežne geološke raziskave in izdelani projekti, kako naprej. Vendar se je izkazalo, da predvideno gibanje cen na svetovnem trgu ne bo pokrivalo stroškov proizvodnje. Res pa je bila že tedaj prisotna tudi ekologija. Leta 1980 smo naredili velik program obnove proizvodnje in izkazalo se je, da bi približno 50 odstotkov stroškov zagona proizvodnje predstavljala naložba v ekologijo. Že tedaj, leta 1980.
Idrijski rudnik je eden bolj zahtevnih kovinskih rudnikov na svetu. Je bilo zato tudi zapiranje specifično?Zapiranje idrijskega rudnika je bilo zagotovo specifično. Gre za sorazmerno velik objekt, ki je neposredno pod mestom. Idrijska kotlina je majhna in kjer je bilo kaj prostora, so zidali. Program o zapiranju je bil zato izdelan zelo natančno in upošteval predvsem to, kako bi mesto ubranili pred posedanjem. Poleg tega je geološka zgradba rudnika in celotnega območja izjemno zapletena in zaradi teh naših dolin tudi nestabilna. Cel kup teh posebnosti je zahteval poseben pristop k zapiranju rudnika. V teh letih smo zapolnili 28.825 metrov rovov, vanje smo vgradili 172.950 kubičnih metrov siromašnega betona. Sam projekt je predvideval, da je potrebno vse rove v zgornjem delu jame zasuti, problem pa so predstavljala območja krovnine velikih rudnih teles, ki so bila nestabilna. Odkopna metoda v idrijskem rudniku je bila namreč od spodaj navzgor. Odkopali smo etažo, izkopali rudo, jo zasuli in šli na naslednjo. Po desetih etažah je vse skupaj postalo nestabilno. Ta območja smo utrdili s cementnim mlekom. Zvrtali smo 60.991 metrov vrtin in skoznje vbrizgali 132.086 kubičnih metrov injektirne mase. Voda je trenutno 13 metrov nad devetim obzorjem oziroma 210 metrov pod površino. Višje nad tem jamo odvodnjavamo, nad tretjim obzorjem, približno 100 metrov pod površjem, pa je jama še odprta. Štiri kilometre rovov bomo še naprej vzdrževali nezasute in nezalite.
Tedaj ste reševali tudi veliko število delovnih mest. Sta Kolektor in Hidria naslednika tega rudnika?Leta 1977 smo problem prezaposlovanja reševali v drugem sistemu, drugi državi in s popolnoma drugačnimi pristopi, ki verjetno niso bili ponovljivi ne prej in ne kasneje. Takrat se je v okviru slovenskih bank ustanovil fond za odpiranje novih delovnih mest za nekdanje rudarje. Tistega leta smo prezaposlili okoli 480 ljudi, za katere so bila odprta nova delovna mesta. Tudi v Kolektorju in Rotomatiki. Dejstvo pa je, da so bila ta sredstva tedaj izjemno dobro naložena. Takratna finančna injekcija ni šla v prazno, kot se to po navadi rado zgodi. Današnja Idrija brez rudnika ni nič slabša, kot je bila z rudnikom v njegovih najboljših časih.
Kdaj so odšli zadnji kilogrami živega srebra iz Idrije?Živo srebro smo imeli kar dolgo v zalogi. Zadnje količine smo prodali pred nekaj leti.
Je zdaj Idrija nad rudnikom varna?Je.
Pa bo tudi ostala varna? Država je že lani zmanjšala sredstva za vzdrževanje in opazovanje skoraj za polovico. Pravite, da to zadostuje zgolj za minimalno vzdrževanje.Država se je pač tako odločila. Poskušal sem ji dopovedati, da je že dosedanji program vzdrževanja in opazovanja, ki na leto zahteva 1,1 milijona evrov, minimalni program, če hočemo zagotavljati vzdrževanje, kot ga zahteva rudarska zakonodaja. Če bomo vzdrževanje zmanjšali, se zna zgoditi, da bomo čez nekaj let potrebovali večji vložek. Ne vem, ali država računa, da bo tedaj zlata doba in več denarja. Sam mislim, da bi bilo bolj smiselno vsako leto dati toliko, da se to sproti vzdržuje.
Veliko je država obljubljala tudi z javnim zavodom, ki bo nadaljeval vaše delo na področju vzdrževanja in opazovanja, a dlje od ustanovitve ni prišlo. Ste razočarani, ker se že več kot leto ni zgodilo nič? Zaradi tega stoji tudi dokončen izbris rudnika iz uradnih evidenc.Lahko rečem, da sem razočaran. Ko so bila zapiralna dela končana in se je začel postopek redne likvidacije, je bil sprejet sklep, da se bo v okviru kulturnega ministrstva zaradi varovanja tehnične dediščine ustanovil javni zavod, ki bo prevzel tudi vzdrževanje in opazovanje. Zavod je bil ustanovljen v času Pahorjeve vlade, a ni zaživel. Z novima vladama se tudi ni zgodilo nič. Zgodba rudnika pa se brez jasnega odgovora vlade ne more končati, vleče se brez jasnega odgovora kako naprej. Res pa je, da je likvidacija rudnika padla v obdobje največje gospodarske krize in ob ukinjanju vseh javnih zavodov je na drugi strani ustanavljanje novega politiki ne ravno všečno dejanje.
Se je državi dobrohotnost zarekla zaradi Unesca?Mislim, da ne. Država je dolžna poskrbeti za minimalno vzdrževanje in od tega niti ne beži. Unesco in varovanje kulturne dediščine sta se leta 2009 zgolj priključila zgodbi. Mogoče je država le malo prehitro obljubila, da bo za idrijsko dediščino skrbel državni javni zavod in verjetno tedaj ni razmišljala, da bo to vezano tudi na denar.
Zareklo pa se ji je, ko je rudnik uvrstila med nepremičnine za prodajo. Napako je hitro popravila, a kakor koli, poznate koga, ki bi bil pripravljen rudnik kupiti, in se vam sanja, kaj bi lahko z njim počel?To je bilo malo šlampasto narejeno. Nekdo je dobil naročilo, naj pregleda državno premoženje, in si je mislil, da bodo to lahko prodali, ne da bi vedel za osnovni problem. Prvič je vprašanje, ali ti lahko prodaš tehnično dediščino, ki je poleg vsega še na seznamu Unesca, drugič pa je vprašanje, zakaj bi to nekdo kupil. Rudnik pomeni vsaj milijon evrov stroškov na leto in ne vem, kako bi jih lahko nekdo z njim zaslužil. Nobene ideje nimam, kako bi ga lahko unovčili.
Bi lahko vanj odlagali smeti?V osnovi ne. Idrijski rudnik je za odlagališče neprimeren, ker je pod nivojem podtalnice. Vsa voda, ki bi jo črpali iz rudnika skozi odpadke, bi bila onesnažena. Poleg tega rudnik nima velikih prostorov, kjer bi lahko skladiščili smeti.
Likvidacija je skoraj končana, prodali ste tudi večino nepremičnin. Koliko ste iztržili zanje?Lani decembra je bil opravljen še zadnji tehnični pregled, ki je osnova za izdajo odločbe o izbrisu rudarske pravice. Komisije so za to, da najdejo kakšne napake. Mi smo jih odpravili do konca marca in sedaj čakamo na zaključno odločbo. Velikih ovir več ni. Nekaj neprodanih parcel je še, a jih ni mogoče prodati, ker v naravi predstavljajo neuporabne parcele. Koliko smo za to iztržili? Ne vem, če bi povedal.
Je številka tako nizka ali tako visoka?Kakor se vzame. V obdobju likvidacije od leta 2009 smo prodali za 2,2 milijona evrov nepremičnin. Toliko je bilo mogoče v teh časih iztržiti. Časi za prodajo so nezanimivi, tudi Idrija je nezanimiva za vlagatelje.
V Idriji pa ostaja veliko rudarskega znanja. Bo zaživel vsaj Informacijsko-raziskovalni center za živo srebro?Če se bo stvar odvila tako, kot smo načrtovali, torej da bo zaživel javni zavod, bo stvar delovala tudi naprej. Živo srebro je v svetu zelo popularno, veliko ljudi se ukvarja z njim in veliko pozornosti posvečajo njegovi strupenosti. Na tem področju je še veliko dela.
Ali lahko še pridejo časi, ko bo živo srebro znova iskano?Zagotovo. Živo srebro je edina tekoča kovina s specifičnimi lastnostmi in prej ali slej jo bodo kje potrebovali. Trenutno je obravnavano kot eden najhujših strupov in Evropa se mu je odpovedala. Sam pa mislim, da je živo srebro tako specifično, da ga ne moreš povsod nadomestiti. S tem, da bo živo srebro prej ali slej koristno, smo poskušali že leta 1980 prepričati porabnike živega srebra v Jugoslaviji in tuje vlagatelje. Trideset let za tem še ni, še vedno pa verjamem, da enkrat bo.
V Idriji so še zaloge. Bodo zanamci lahko prišli do njih ali ste jamo pretemeljito zaprli?Vse se da. Če znamo priti na Luno, znamo tudi rudnik ponovno odpreti. Ampak če sva rekla, da bi leta 1980 šlo 50 odstotkov stroškov na račun ekologije, bi šlo danes zanjo 150 odstotkov. Niti ne v hecu sem nekoč že dejal, da če bi bilo živo srebro toliko vredno, da bi rudnik znova odpirali, bi bilo edino smiselno Idrijo preseliti. Ne moreš sredi mesta zganjati proizvodnje, ki je po vrhu vsega še strupena. A Idrija dokazuje, da živo srebro tako strupeno vendarle ni. Idrijčani smo z njim preživeli 500 let.