Gatsby je bil peti zaporedni film, ki je odprl fešto na Croisette; očitno evropski in svetovni film ne premoreta več všečnega izdelka »s težo«, ki bi lahko z dovolj produkcijskega pompa konkuriral Američanom. Vsekakor se mi zdi Gatsby boljša izbira kot kakšen pretenciozen francoski zgodovinski spektakel, s katerimi so obiskovalce v preteklosti posiljevali skoraj vsako drugo leto.
Če Gatsby tematizira dekadenco jazz dobe dvajsetih let dvajsetega stoletja, potem je The Bling Ring (lahko bi ga prevajali kot Roparsko druščino) njegova sodobna vzporednica, postavljena v osrčje brezidejne losangeleške najstniške scene, obsedene s socialnimi omrežji, lahkim zaslužkom in nedosegljivim zvezdniškim bliščem.
The Bling Ring se začne podobno kot Sofijin film o Marie Antoinette in se v tem slogu tudi nadaljuje. Ob grmeči popularni glasbi nam niza podobe ameriškega načina življenja, elitne modne znamke, kalifornijske vile z bazeni, zlatnino, pekinezerje in ikone zvezdniškega sistema, ki vse te groteskne simbole moderne potrošnje prek medijev prenašajo na zaslone ubogega slehernika, ki sta mu ta svet in način življenja nedosegljiva. No, (anti)junaki njenega filma, ki temelji na resničnih dogodkih izpred nekaj let (članek je prvi objavil Vanity Fair), so razvajeni srednješolci, tipični produkti FB-generacije, ki spretno izkoriščajo naivnost zvezdnikov s hollywoodskih gričev. Preprosto: štiri dekline in en fant spremljajo objave o njihovi odsotnosti v rumenih trobilih in na socialnih omrežjih, nato gredo v akcijo – ropat njihove domačije.
Sofia Coppola je kot pripadnica družinskega filmskega klana fenomen slave in zvezdniškega vsakdana doslej obravnavala »od znotraj«, svoje razgradnje puhlosti privilegiranega establišmemta je praviloma postavljala v zaprta, težko dostopna okolja (Chateau Marmont, Versailles...). The Bling Ring je v tem kontekstu novost, obravnava skupino ljudi, ki blišč in slavo opazujejo od zunaj. To je preprosta, a zelo fokusirana in tragikomična obravnava sodobnega ameriškega načina življenja. Za nekoga, ki (če) ga bo čez petdeset let zanimalo, kako je wi-fi mularija živela na prelomu stoletja, bo imel film morda celo težo dokumentarnega gradiva. The Bling Ring ne kaže samo (ameriške) obsedenosti s popolnim videzom in slavo, razgalja tudi perverzno naravo razmerja med množičnimi mediji in odjemalci »novic«, ki sega v čas Bonnie in Clyda, ko je večina javnosti nekritično sprejemala in tolerirala dejanja popularnih kriminalcev. Post scriptum celotne afere Bling Ring namreč niso bile zgolj izrečene zaporne kazni, temveč tudi posledična slava nekaterih članic roparske združbe, ki so postale zvezdnice resničnostnih šovov.
Francosko variacijo na temo mladosti in sodobnega najstniškega uporništva je posnel François Ozon, ki s filmom Jeune & jolie (Mlada in lepa) tekmuje. Večna tema francoskega filma, najstnica v primežu pubertete, spolnega prebujanja in konfliktov s starši, dobi v Ozonovi interpretaciji feministični spin, ki bi ga lahko pripisali tudi evropskemu filmu sedemdesetih let. Isabelle, ki je na počitnicah s starši praznovala sedemnajsti rojstni dan in na plaži izgubila nedolžnost, je – tako Ozon – utelešenje Rimbaudove pesmi Pri sedemnajstih nihče ni resen. Po vrnitvi v Pariz, kjer študira francosko književnost, Isabelle začne eksperimentirati s spolnostjo in prodajati svoje telo premožnim, povečini ostarelim bankirjem. Standardni motivaciji za tovrstno odločitev (socialna stiska, zasvojenost z drogami) sta v celoti potisnjeni vstran; punca prihaja iz urejenega družinskega okolja zgornjega srednjega razreda, in ravno ta urejenost, zaradi katere je (tudi psihologu) težko analizirati njeno početje, je prepričljivo in neoprijemljivo gibalo filma, v katerem Ozon ne ponavlja le svoje fascinacije s formalnim okvirjem in popularnimi šansoni (štiri pesmi za štiri letne čase), temveč se nemalokrat ponorčuje iz pregovorne francoske obsedenosti s seksom, tako na teoretski kot praktični ravni. Marine Vacth bo brez dvoma postala nova seksapilna zvezdnica francoskega filma.