Malodušni se delijo na muzikologe, torej na tiste, ki trdijo, da je pesem katastrofa, da je pevka obupna in da ji obleka stoji kot papežu, in teoretike zarote, ki vedo, da Pesem Evrovizije nima nobene zveze z glasbo in šovbiznisom, saj za tem freak-showom tičijo višji interesi. Teoretiki zarote se spet tradicionalno delijo na tiste, ki menijo, da je vse to seveda politika, tako kot Nobelova nagrada za književnost – majhni narodi lahko na Evrosongu zmagajo samo, kadar to veliki dopustijo oziroma ko je treba majhnim narodom vreči kost – in tiste, ki vedo, da je za vsem tem močan svetovni homoseksualni lobi.
Takšnih, ki bi jim bilo vseeno, seveda ni: obstajajo tisti, ki s prezirom govorijo o neprebavljivi paradi najstrašnejšega kiča, pa tudi tisti, ki bodo radi priznali, da še nikoli niso slišali za ta, kako ste rekli, Evrosong. Takšne boste prepoznali po resnem glasu, ko jih prvi polfinalni večer pokličete po telefonu, da bi komentirali grozen styling predstavnice Estonije: rekli vam bodo, da nimajo pojma, o čem govorite, saj ravno gledajo star klasičen film Ingmarja Bergmana, čeprav lahko v slušalki povsem razločno slišite zvok televizorja in cviljenje estonske pevke, muze, ki je Bergman ni nikoli prebolel.
Težko, da kdo v Evropi te stvari jemlje resneje kot mi na Balkanu. Iz nekega težko pojasnljivega razloga nam je Pesem Evrovizije pomembna tako kot samo svetovno nogometno prvenstvo, več mesecev spremljamo priprave naših predstavnikov in umiramo od strahu, ko kompletno skupino pred Evrosongom pokosi nekakšna viroza, cela država več mesecev razpravlja, ali naj ima pevka rdeče čevlje in ali je konservativna večerna obleka do tal dobra izbira za finale, dilema, ali naj poje v maternem ali angleškem jeziku, pa je pravzaprav najpomembnejše politično vprašanje naših majhnih vaških državic.
Bolj ko se bliža veliki dan, bolj narašča temperatura, vse dokler naših predstavnikov s cvetjem ne pospremimo na letalo. V mikrofon nacionalne televizije, kot sicer vsi pošteni reprezentanti, rečejo, da »bodo kos bremenu favoritov« in da bodo »dali vse od sebe, da osrečijo svoj narod«, mi pa nato zasedemo mesta pred televizorjem, obraz si pobarvamo z barvami državne trobojnice, zmolimo tri očenaše in si otiramo izdajalske solze ponosa, ko režija v velikanski dvorani od blizu pokaže nekega prostovoljca z našo zastavo. Tukaj nas ponavadi prekine zvonec na vratih in v stanovanje spustimo tistega prijatelja, fanatičnega ljubitelja Ingmarja Bergmana, ki je po naključju ravno ta večer prišel na obisk.
Dve uri pozneje seveda besno preklinjamo Evrosong, Evropo in Evropsko unijo, sosede, ki so nam, pizda jim materina, dali samo osem točk, mi pa njim dvanajst, Srbe, ki so spet pristali na drugem, tretjem ali katerem mestu že in se nam bodo celo leto smejali, stilista, ki je naši predstavnici skril joške, kot da ne bi šlo za Pesem Evrovizije, ampak Evrazije, svetovno politiko, velike sile in mednarodni homoseksualni lobi, na koncu pa jezno sklenemo, da je treba to politično-pedrsko parado bojkotirati in pustiti Skandinavce in Latinose, naj se jebejo na Evrosongu brez nas.
In tako vsako leto.
Vsako leto se mesece navdušujemo in gojimo nezmerne, povsem nejasne in nespametne evrovizijske ambicije ter vstop v finalni večer proslavljamo, kot da bi prišli v finale svetovnega nogometnega prvenstva, in vsako leto pristanemo na solidnem štirinajstem mestu pa potem preklinjamo Evrosong pa Evropsko unijo pa sosede pa stilista pa svetovno politiko pa velesile pa pedrski lobi pa vse Srbe in Skandinavce do zadnjega.
Vse do letos.
Letos so na res redko videni veličasten način že po prvem polfinalnem krogu drug za drugim izpadli tako predstavniki Hrvaške kot Črne gore, Slovenije in Srbije. Vsa Jugoslavija se je vrnila domov že prvi večer, in tako so se Bosanci, ki so ob razumnem premisleku, da je denar za tri minute na Evrosongu pametneje porabiti za službeni avto predsednika vlade, edini ostali doma, izkazali še za najpametnejše.
Čeprav bo vsak imel svojo razlago – ne predaleč od tistih o kurbirski svetovni politiki, velikih silah in gejevskem lobiju – gre pravzaprav za povsem logičen konec zgodbe.
Preprosto, koncept Evrosonga je v osnovi pravzaprav povsem jugoslovanski. Čeprav razkošno produciran in bleščeče bogat, je le jugoslovanski festival zabavne glasbe v kakem podeželskem gasilskem domu z netalentiranimi pevci in prsatimi pevkami, na katerem vsak navija in glasuje za svoje, pri tem pa sklepa »nenačelne koalicije«: vse skupaj ni v bistvu nič drugega kot pritlehni malomeščanski nacionalizmi, zaviti v plitko in prazno zabavo – tisto torej, v čemer smo najboljši v svetu.
Ali vsaj – tipično jugoslovansko prepotentni – mislimo, da smo.
Letošnji Evrosong je namreč pokazal, da površni in zanikrni pri vsem, česar se lotimo, jebiga, nismo niti največji Jugoslovani v Evropi. Kot vidimo, obstajajo še večji in boljši.