Zoran Zobovič

Hektar obdelovalne zemlje na obrobju blokovskega naselja, ki so ga dobili v upravljanje od mestne občine, jim poleg ekonomskega predstavlja tudi kulturni, socialni in ekološki izziv. S slednjim se seznanimo takoj, ko se pripeljemo do mariborskega naselja Borova vas in želimo pred vstopom v vrtičkarski kompleks v koš za smeti odvreči plastično navlako, ki se nam je nabrala po poti. »Zabojnikov nimamo. Vsak odnaša vsak dan svoje smeti domov, saj bi bila v nasprotnem primeru okolica vrtov bržkone veliko bolj onesnažena. Zdaj se morda tu pa tam najde kakšen papirček, to je pa tudi vse,« ekološko zavest nemudoma poudari predsednik društva Urbani ekovrt Zoran Zobovič, po izobrazbi sicer strojni tehnik, a velik ljubitelj vrtičkarstva.

Prve štiri mesece smo imeli redna in obvezna tedenska izobraževanja, na katerih so predavali agronomi, zeliščarji in drugi strokovnjaki. Zainteresirane posameznike so seznanjali o pomenu samooskrbe s hrano in o različnih vidikih ekološkega vrtnarjenja. Prvi mesec nas je bilo okoli 30, potem pa je številka iz meseca v mesec naraščala. A nekateri so tudi odpadli, saj se je venomer preverjala prisotnost na predavanjih, in tiste, ki so »špricali«, so nadomestili bolj resni. Potekale so tudi obvezne delovne akcije. Le tisti, ki smo šli skozi celoten proces, smo na koncu dobili svojo gredico. Zdaj nas je 75 vrtičkarjev, vrtovi pa so v izmeri 50 oziroma 100 kvadratnih metrov. Najemnina, ki jo za celo leto plačujemo občini, je simbolična – 175 evrov. Skupno pa ima vrtičkar največ 60 evrov stroškov na leto.

Tudi objekti na vrtičkarskem kompleksu – lope, pokriti prostor s klopmi, toaletni prostori, igrišče za otroke in drugo – so narejeni ekološko.

Vsi objekti so narejeni izključno iz naravnih materialov oziroma iz lesa iz okolice Maribora. Lope niso niti lakirane, samo impregnirane. Toaletni prostori so prav tako ekološki, kar pomeni, da ne uporabljamo nobene vode, čistil. Vse je na bazi organskih snovi. Ostanke uporabljamo za gnojenje skupnih travnatih površin. Vsak vrtičkar ima tudi svoj kompostnik, ki mora biti po pravilih lesen.

Društvo je registrirano za namen samooskrbe, zato imamo strogo prepoved kakršne koli prodaje sadja in zelenjave. Če koga pri tem zasačimo, dobi opomin, po treh pa je izključen iz društva in mu odvzamejo vrt. Vsaka lopa na vrtu ima koordinatorja, ki skrbi za osem vrtičkov. On spremlja, ali je vse, kot mora biti. Imamo samoupravni sistem brez kakršne koli zunanje pomoči. Opomin dobi tudi tisti, ki ne opravi predvidenih deset delovnih ur na leto za skupno dobro. Semkaj sodijo košnja, urejanje skupnih prostorov, popravilo lop, menjava cevi za vodo in podobno.

Imamo zavezo in pogodbo z občino, da moramo vsako leto pridobiti ekološki certifikat. To pomeni, da pridejo k nam pooblaščenci in nenapovedano vzamejo različne vzorce zemlje. Te preverijo na 85 različnih nedovoljenih snovi. Če se ugotovi, da je kateri od vrtičkarjev kršil pravila, ki smo jih sami zapisali v pravilnik, avtomatično izgubi vrtiček. Pesticidi so, jasno, strogo prepovedani, gnojimo ali škropimo pa samo z naravnimi preparati. Uporabljamo pripravke iz kopriv, česna in podobno.

Ekološka pridelava pomeni, da morajo vrtičkarji uporabljati le sadike in semena, ki so netretirana. Ni torej nujno, da so vsa biološka, ampak da so skladiščena brez uporabe kemikalij oziroma da prezimijo na naraven način. Tudi gensko spremenjenih sadik naj ne bi uporabljali. Cepljenih paradižnikov, ki so danes tako popularni, zagotovo ni na naših vrtovih.

Brez dvoma. Ni vrtička, ki nima paradižnikov. Sledijo paprika, solata, čebula, česen, grah in fižol. To je sedem »top« rastlin. Veliko je tudi raznoraznih zelišč. Letos je popularna tudi čajota – bodeča buča, od bolj eksotičnih pa najdemo tudi gorsko artičoko. Nihče pa nima vrtička, na katerem bi imel zgolj eksotiko. Vendarle gre za samooskrbo.

Omejevanje zagotovo ni dobro. Ne trdim, da je vse dobro, kar je staro, ni pa tudi vse dobro, kar je novo. Sam uporabljam večinoma le stare oziroma avtohtone sorte ter ekološko ali biološko pridelana semena. Pri nas ima tudi semenska knjižnica iz Maribora svoj vrtiček, ki je namenjen prav pridobivanju semen, ki se shranjujejo v njihovi semenski banki. Dostopna so vsakomur. Od njih, denimo, dobiš, 10 semen, vrneš pa jih 20. To je tako imenovani zeleni denar.

Imamo vrtičkarje, ki poskušajo s permakulturo oziroma z raztrosenim sejanjem, kjer puščajo plevel in travo, da rasteta po mili volji, in kjer ni reda, če lahko tako rečem. Spet drugi pa so taki, da morajo biti njihove gredice kot iz škatlice, torej ne sme biti niti ene travice ali kamenčka na gredici. Ampak tudi tisti, ki se gredo permakulturo, morajo pred semenitvijo odstraniti plevel, da ne »ogrožajo« sosedov. Nekateri uporabljajo samo biološka semena, nekateri vse sami vzgajajo. Pravih biodinamikov pa ni, ker za živali enostavno ni prostora. Razen za kužke, mucke ali zajčke, če jih ima kdo kot ljubljenčke.

Imamo zbiralnike. V vsaki lopi je 1000-litrski zbiralnik deževnice, v skupnem prostoru pa je še zbiralnik z zmogljivostjo 3500 litrov. A ker je bila lanska suša huda in dolgotrajna, smo zaprosili še za priklop na vodovod, kar so nam omogočili donatorji. Imamo zeleno vodo, ki ima nižjo ceno in je namenjena samo za vrtičkarstvo ter za vzdrževanje parkov oziroma travnatih površin. Porabo vode plačujemo mesečno, in sicer glede na površino vrta, čeprav ni rečeno, da kdo, ki ima manj površine, ne porabi več. Nekateri namreč zelo malo zalivajo, ker uporabljajo zastirke, na primer slamo, ki zadržuje toploto in vlago. Če to uporabljaš, lahko tudi v sušnem obdobju zaliješ le enkrat na teden in boš imel zemljo še vedno vlažno.

Vsekakor. Samooskrba je zelo pomembna v teh časih. Ko je zelenjava na vrtu v polnem razmahu, skorajda ni treba ponjo v trgovino. Od pozne pomladi do jeseni si malodane preskrbljen. Na skupnih površinah rastejo tudi ribez, maline, robidnice, borovnice, kosmulji, lešniki, slive, jabolka, hruške, češnje, bezeg in razne dišavnice. Vsakdo si lahko nabere plodov, kolikor ga je volja, tudi za marmelado. Razno sadno drevje pa smo namenoma posadili tudi za ograjo naših vrtov, tako da si lahko sadeže med sprehodom utrgajo tudi mimoidoči.

Tega je ogromno. Ljudje se vsakodnevno pogovarjajo o vzgoji rastlin. Informacije neprestano krožijo, odziv je fenomenalen. Če nekdo trenutno ne more obdelovati vrtička, priskočijo na pomoč sosedje. Nobene zavisti ni, celo prava prijateljstva spletajo. Na primer: dva moška iz istega vhoda v bloku si v 20 letih nista namenila več kot vljudnostni pozdrav. Ko sta dobila vrtiček, sta se začela vedno bolj spoznavati in danes sta zelo dobra prijatelja. Takih primerov je še več. Ljudje posedajo ob toplih dnevih do večera in kramljajo. Skupne piknike imajo. To je tradicija vrtov. Sam sem zrasel na vrtičku, ki so ga imeli starši in že prej stari starši. Nekoč, še pred 30 leti, je bilo to v Mariboru nekaj vsakdanjega.

Vrtovi so tako popularni, da ga ni bilo kandidata pred nadomestnimi županskimi volitvami, ki ne bi obljubil njihove širitve. Novi župan je že začel izpolnjevati obljube. Ravno v teh dneh smo dobili pogodbe za najem treh novih lokacij. Dve zemljišči sta v Novi vasi in eno na Pobrežju. To bodo sicer manjša zemljišča – okoli 3000 kvadratnih metrov – ki bodo zadostovala za 119 novih vrtičkarjev. Zaživela bodo ravno ta teden. Želja našega društva pa je, da bi v vsaki mestni četrti pridobili v najem vsaj eno zemljišče.