Če govorimo o delu, človeku, ki se ne uči in izobražuje, grozi, da ne bo mogel več dobro opravljati svojega dela. Torej lahko zato, ker tega ne počne, ostane brez službe.
To verjetno velja za panoge, v katerih se delo zaradi napredne tehnologije hitro spreminja. Kaj pa v primerih, ko se je človek za svoj poklic nekoč že popolnoma formalno izobrazil, naredil srednjo šolo, fakulteto?Posledice so lahko enake, saj se lahko potrebe po kadru drastično zmanjšajo. Poglejte, kaj se trenutno dogaja v javnem sektorju. Večina zaposlenih ima precej visoko izobrazbo, tudi magisterije, doktorate, pa ostajajo brez dela. Tudi nam v andragoškem centru je grozila združitev z drugimi zavodi in vsak se je spraševal, kaj to pomeni zanj. Vse dosedanje izkušnje, vsa izobrazba lahko v določenem trenutku postanejo preteklost, s katero ne moreš v jutrišnji dan. Vanj lahko uspešno vstopiš le, če si zelo prilagodljiv, če si pripravljen poiskati druge priložnosti ali ti je to že uspelo storiti v preteklosti. Delo je dandanes stresno in marsikomu se utrne misel, da bi šel na svoje. Ampak na to se je treba pripraviti. Samozaposlovanje je dobra rešitev edino, če je človek neprestano seznanjen s tem, kaj je iskano, in če ve, kaj od tega je zmožen zagotoviti sam.
Ne smemo pa zanemariti osebnostnega učenja. Res se vsak človek ves čas osebnostno razvija, a to poteka veliko hitreje, če to počne načrtno in zavestno. Dandanes se moramo za vsako vlogo usposobiti, nobena ne bo uspešna sama po sebi, ne vloga delavca, staršev in podobne. Tovrstno usposabljanje nas dela modre, modrost pa nam poleg prožnosti zagotavlja preživetje.
Imamo Slovenci teh lastnosti zadosti?Stopnja formalne izobrazbe pri nas ni več problematična. Za tiste, ki je niso dokončali, poskrbijo pristojna ministrstva. Več težav pa imamo z usposobljenostjo za življenje, včasih smo ji rekli funkcionalna pismenost, ki pomeni, da se znamo v določenem položaju ustrezno odzvati. Na primer, pred sabo imamo zdravilo – ali ga bomo varno uporabili, bomo prebrali navodila za uporabo, jih bomo pravilno razumeli? Kako usposobljeni smo za življenje pri nas, bomo kmalu izvedeli, saj bomo tudi pri nas izvajali obširno mednarodno raziskavo. Bojim pa se, da rezultati ne bodo bleščeči. Leta 1998 smo bili na dnu lestvice.
S čim imajo največ težav?Z vsem mogočim. Z izpolnjevanjem obrazcev na primer. Veliko naporov smo vložili v usposabljanje predvsem starejših za delo z računalniki, saj je vse več stvari prežetih s tehnologijo. Ob kakršnih koli prizadevanjih pa ugotavljamo, da na izobraževanja pretežno hodijo eni in isti ljudje. Mnogih s podeželja, s hribovitih predelov, delavcev v industriji in podobnih skupin izvajalci usposabljanj ne dosežejo. Poleg tega pa smo tudi pri nas zabeležili podoben fenomen kot v tujini: ljudske univerze kot izvajalci izobraževanj vse bolj postajajo ustanove, v katere se zatekajo ranljive skupine ljudi. Zanje je izobraževanje praviloma brezplačno zaradi podpore evropskega denarja, nekaj primakne tudi država. Tisti, ki so se najpogosteje izobraževali do zdaj, nimajo druge izbire, kot da se poslužujejo dražjih izobraževanj pri zasebnikih.
Kakšne so posledice?Dobre in slabe. Med dobre spadajo priložnosti za pripadnike ranljivih skupin prebivalstva, ki jih sicer ne bi imeli, s pomočjo katerih se v življenju lažje znajdejo: znajo si poiskati primerne izobraževalne programe, tudi zaposlitev. Preostali pa te priložnosti izgubljajo. Tudi podjetja vse manj denarja namenjajo izobraževanju. Če ni človek dovolj premožen, se danes težko izobražuje.
Je denar glavni razlog, da se je lani pri nas izobraževalo manj kot 15 odstotkov odraslih?To smo ugotavljali v eni od nedavnih raziskav in rezultati so bili presenetljivi. Na prvem mestu med zadržki za izobraževanje odraslih je čas, pomanjkanje časa. Težko je usklajevati zasebni in službeni čas. Delati moramo vedno bolje, vedno več, vse to, tudi naše dodatne dejavnosti, gredo na račun časa, ki bi ga sicer porabili za družino oziroma za zasebno življenje. Zlasti v krizi se je to zaostrilo, ker se ljudje bojijo za svoje službe.
Ravno zaradi pomanjkanja časa je izobraževanje odraslih specifično in ga ne moremo enačiti z izobraževanjem učencev in dijakov.Težko je odrasle zbrati skupaj in jih strpati v učilnice. Pravzaprav tudi ni potrebe, da bi to počeli. Odrasli lahko pridejo do istega znanja, ki bi ga lahko poslušali v učilnicah, na veliko bolj prožen, prijazen in privlačen način. Vseeno pa se učilnicam ni mogoče popolnoma izogniti. A pri tem je treba odraslega upoštevati kot že izoblikovano osebo, ki tudi s svojimi izkušnjami prispeva k učenju.
Ali je kriza spremenila učenje odraslih? Ga je manj? Lani se je izobraževanja udeležilo manj kot 15 odstotkov starih med 25 in 64 let.Učinke krize so pri nas na tem področju močno omilila prizadevanja pristojnih inštitucij, ministrstva za izobraževanje, ministrstva za delo, zavoda za zaposlovanje, sklada za štipendiranje... Podpirajo izobraževanje, ki mora ljudi na hitro prekvalificirati ali usposobiti z določenimi znanji. Vseeno pa se zatika pri promociji, ljudje ne vedo, kaj vse jim je na voljo, tudi omenjene ustanove imajo vse manj ljudi, ki bi se s promocijo ukvarjali, kar je prav tako učinek krize. Osebno mislim, da s tovrstnim dogajanjem ni nič narobe. Poiskati moramo tisto, kar je zares naše, na kar smo ponosni, in iz tega izhajati. Imamo na primer nacionalni program izobraževanja odraslih, ki nam ga v mnogih državah zavidajo.
Pa se ga držimo? Zadnje čase je ena od značilnosti nacionalnih programov ta, da jih nihče več ne upošteva.Izvajamo ga v precejšnji meri. Največ denarja je namenjenega usposabljanju za delo, manj splošnemu izobraževanja. Pred prihodnjimi načrti bi bilo dobro počakati rezultate že omenjene mednarodne raziskave, ki bo pokazala, na katerih področjih so naši državljani najšibkejši in jim tam stopiti naproti.
Pa imamo dovolj možnosti, da tako pridobljeno znanje izkoristimo, dokažemo?Politika in stroka se trudita, da bi neformalno znanje nekaj veljalo denimo tudi na trgu dela. Prizadevanj je veliko, a proces je počasen. Treba je namreč odgovoriti na zahtevna vprašanja, na primer ali nekdo s hitrim tečajem lahko nadoknadi večletni študij. Hkrati pa je treba nekomu, ki ima na primer dve desetletji izkušenj z delom v vrtnariji vendarle priznati neko znanje, čeprav se je v šoli izučil za drug poklic.
Kaj želite v Tednu vseživljenjskega učenja sporočiti ljudem?Želimo jim pokazati, da imajo učenje pred nosom, da se ne smejo ustaviti, ko naletijo na ovire, ker se jih vedno da premagati. To dokazujejo mnogi, ki so mislili, da jim ne bo uspelo, pa jim je. Takšni ljudje na primer trenutno v Žalcu svoje izkušnje delijo s tistimi, ki se do zdaj niso učili in izobraževali. Hodijo od vrat do vrat, se dobivajo na neformalnih sestankih. Želijo preprečiti strah, ki ga imajo odrasli ljudje pred učenjem, pa se ga sploh ne zavedajo. Strah jih je neuspeha, zahtevanih pogojev, učitelja kot avtoritete. Vedno je dovolj zgodaj, da se začnemo učiti, a si moramo postaviti svoje cilje in jih dosegati s sebi prilagojenimi koraki.