Sodba v imenu ljudstva je eden tistih romanov, ki se pojavijo ob pravem času na pravem kraju. Slovenski prostor namreč že nekaj časa nagovarja literate k družbeni angažiranosti in kritiki sistema, v katerem živimo. In čeprav se je marsikateri pisatelj posvetil temnim platem neoliberalne družbe, kot so požrešnost, dobičkarstvo in nasilno lastninjenje (denimo lanski kresnikovec Andrej Skubic pa letošnji kandidat za isto nagrado Borut Golob), so te obdelali na ravni posameznika in medosebnih odnosov. Kritika družbenega sistema, ki te značilnosti spodbuja, je bila zato implicitna in posredna. Podstenšek »napade« iz drugega kota, zapiči se ravno v sistem in konkretno ekonomsko-politično krizo ter njene »grehe«, ki vsakodnevno bijejo z malih ekranov: izčrpavanje in uničevanje podjetij, neplačevanje delavcev, tajkunski prevzemi, prodajanje diplom, podkupovanje sodnikov in še bi lahko naštevali.
Dogajanje romana se porodi iz frustracije nad sistemskimi napakami oziroma nezmožnostjo sistema, da omeji, sankcionira in kaznuje nasilje, ki ga nad večino prebivalcev izvajajo elite. In kot ugotovijo glavni protagonisti – to niso težave, ki jih lahko rešujemo na ravni posameznika. Če umaknemo enega pokvarjenega podjetnika, politika ali sodnika, ga bo takoj nadomestil novi. Zakaj? Odgovor na to vprašanje je podan v na videz banalni epizodi, ko eden od junakov ukrade drugemu nepomemben kipec Bude. Zakaj? Ker lahko. Ali drugače: ker prilika dela tatu, in če ni sankcij, potem tat krade. Skupinica mladih nezadovoljnežev se zato odloči, da bo sama izvedla vlogo družbenega korektiva. S terorističnimi dejanji bodo kaznovali največje pokvarjence, da si drugi ne bodo upali ponoviti njihovih dejanj. Ali kot pravi idejni vodja: »Če ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda.«
Oba Podstenškova romana sta zasnovana na konvencijah realističnega pripovedovanja, njegov adut pa je sposobnost grajenja kompleksne narativne zgradbe z več glavnimi junaki, prizorišči in paralelnimi rokavi, ki se nato ulijejo v glavni pripovedni tok. Če je pet junakov Dvigala predstavljalo kritični portret družbe v malem (odtujeni poslovnež, mlada karieristka, obupana čistilka, lažnivi novinar in introvertirani debeluh), šest junakov Sodbe v imenu ljudstva zaseda tipične vloge, ki jih najdemo v hierarhično organiziranih skupinah. Matjaž je neomajni idejni vodja in ideolog, Zoran njegova desna roka in glavni izvajalec načrta, Bojan lahkomiselni vročekrvnež, Robert in Andrej se kljub lastnim prepričanjem pustita voditi močnejšim od sebe, Grega pa je legalist in »slaba vest« skupine, ki največkrat podvomi o upravičenosti akcije. Toda Podstenškovi protagonisti so obenem kompleksne osebe, nagnjene k samoprevari, raztrgane med osebno etiko in kolektivno idejo, med racionalizacijo in instinkti, zato se gibljejo v nekakšni sivi coni, v kateri ni ne herojev, ne zločincev, ne jasnih moralnih pozicij. Podstenšek nas s pomočjo tega pripelje v značilno situacijo, v kateri lahko obsojamo dejanja junakov in obenem z njimi sočustvujemo. Roman zaznamujeta tudi dva slepa rokava – dva junaka (novinarka in Bojanov brat) sta najprej podrobno predstavljena, da bi nato zasedla minorni vlogi, s katerima ne opravičita svoje funkcije v romanu.
Zanimiv je tudi konec romana, pa ne z izvedbene, temveč čisto ideološke plati. Politični triler tedaj preide v razvojni roman, saj se perspektiva zoži in ostanemo z junakom, s katerim se je roman začel, Robertom. Ta ugotavlja, da je bil problem skupinskega načrta v tem, da so hoteli spreminjati druge, medtem ko lahko spreminjamo le same sebe. Robert se odloči, da bo uredil lastno življenje, končno prevzel odgovornost in preprečil teroristično dejanje: »Zagotovo so tudi drugi, ki razmišljajo podobno, in če bo nekega dne dovolj ljudi, ki bodo tako v velikih kot tudi v vseh majhnih, vsakdanjih situacijah ravnali pošteno, se bo morda enkrat tudi ta zjebani svet začel spreminjati na bolje.« Na določen način je sistemu tako znova oproščeno, saj je za krizno stanje odgovoren spet in samo – posameznik.