Gledališka skupina Mak iz Deskel je v slogu hollywoodskih trilerjev razstrelila oder, v obdobje Moliera, salonov in frizur v stilu sladkorne pene so kukali Fedrini gledališčniki I. gimnazije v Celju, igralci gledališke šole I. gimnazije Maribor pa so ugotavljali, da so ptujsko pečeno kuro jedli že grški bogovi. Mladostniška »norost« in ustvarjalnost mladinskih gledaliških, lutkovnih in rock skupin je minuli konec tedna kipela v Novi Gorici na osmi izvedbi festivala Vizije.
Brez »rešpekta« pred avtorji
»To so predstave, ki so izrazito njihove,« je ustvarjalnost mladih v nekaj besed strnil direktor festivala Matjaž Šmalc. »Ne omejujejo se na avtorske tekste, če pa že vzamejo avtorski tekst, denimo Moliera ali Cankarja, ga predelajo, prilagodijo, umetniško razrežejo in naredijo nove kolaže. Nimajo rešpekta pred avtorjem, v pozitivnem smislu seveda,« razloži. Opaža, da mladi radi menjajo žanre in obliko izražanja. Dopoldne jih je mogoče videti v predstavi, zvečer na koncertnem odru, o predstavi razmišljajo glasbeno, o glasbi gledališko. »Presegli so vrtičkarstvo,« jih pohvali. In v čem je razlika med mladinskim in »resnim« gledališčem? »Na žalost opažamo, da z leti ta igrivost pojenja. Posamezne skupine, ki so bile pri 18 letih neverjetno produktivne in neobremenjene s tem, kaj se pričakuje od njih, kasneje padejo v konvencionalnost klasičnega gledališča,« odgovori Šmalc.
Vizije so vedno zelo politične, spomni nekje vmes med pogovorom. »Pa ne v smislu levih ali desnih, ampak v tem, kaj mladi čutijo. Njih ne zanima, ali so recesijo zakuhali ti ali oni, oni samo vedo, da je in da jo občutijo. Ker so še toliko neomadeževani, vedo, kaj je prav in kaj ne, in se ne obremenjujejo s tem, ali so naši ali njihovi,« razloži. Dotikajo se problemov arogance oblasti, grabljenja denarja, rasne nestrpnosti, homofobije. »Včasih smo mislili, da mi odrasli pripravljamo svet zanje, ko pa prav prek teh predstav vidiš, kako zrelo in po svoje razmišljajo, vidiš, da mi živimo v njihovem svetu. Oni so tisti, ki bodo peljali svet naprej, in mi se moramo sprijazniti s tem, da bomo živeli v njihovem svetu,« spomni Šmalc.
Angažirani in ustvarjalni
Mladi iz Teatra Šentjanž gledalcem niso prizanašali, občinstvu so vrgli v obraz vse. Poleg knjig, ki so frčale po odru in v betice, je imelo občinstvo še vaje iz nesnage, okrutnosti, lenobe, zaničevanja, sovraštva… in kvačkanja. Mentor mladih gledališčnikov iz Šentjanža Martin Moschitz odstre bistvo njihovega projekta: »Predstava Vaje iz sedenja govori o predsodkih nas, evropskih državljanov, do drugačnih, tujcev, za nas južnjakov. V njej se sprašujemo, kako te Evropejci kot tujega državljana zapišejo v knjigo zgodovine. Te tja sploh zapišejo?« pravi in pove, da poskušajo v predstavi pokazati, da si Evropa ravno ne zasluži Nobelove nagrade. V Novo Gorico na Vizije so na gostovanje prihiteli takoj po premieri. Bilo je »tehnično zanimivo«, prizna Moschitz. Sicer pa so mladi zamejci, štejejo od 17 do 22 let, redni gostje Vizij. S svojimi družbeno angažiranimi predstavami jim je uspelo žirijo prepričati že četrtič zapovrstjo. Tokrat celo toliko, da so si zaslužili vizionarja za najboljšo predstavo v celoti.
Vizije so valilnica idej, srečišče, odskočna deska za nova razmišljanja, Šmalc potrdi, da obraze Vizij kasneje pogosto srečujejo na gledališki akademiji. Če bo po njeni volji, se bo tam znašel tudi obraz Nine Bizjak. Na Vizijah so ji v soboto zvečer mladi spunkovci, člani kulturnega društva gimnazije Slovenj Gradec, pomagali v enem zamahu uprizoriti kolaž iz njene pesniške zbirke Pridnica in z ugledališčeno poezijo razširiti dosedanji repertoar festivala tudi na recitacijo. »Pesmi iz obdobja treh let sem povezala v ljubezensko zgodbo z malo erotike, govorijo o osamljenosti, družbeni kritiki, ljubezenskem spoznavanju, zvezi, njenem razpadu in razočaranju,« pripoveduje Bizjakova, ki je hkrati avtorica, režiserka, dramaturginja, scenografka, kostumografka in interpretatorka poezije. Prihaja iz okolja, kjer pravi, da pogreša več zanimanja za gledališče. Na Vizijah se ji je zato odpiral nov svet. »Kot bi prišla v moj svet, ljudje mislijo enako kot jaz,« je žarela. Skočila je še na eno predstavo, nato je bila na vrsti že njena. Nato matura (ki še pride na vrsto), po njej akademija.
In žirija? Dramatičarka in pisateljica Zalka Grabnar Kogoj, igralec, lutkar, pevec in plesalec Gašper Jarni ter Vanja Alič, novinar, glasbenik in frontman rock skupine Zaklonišče prepeva, so imeli v beri predstav, ki so močno presegle pričakovanja in ki jih je odlikovala sveža, še ne samocenzurirana kreativnost, težko delo. Poleg zamejskega gledališča se je odločila med rock skupinami najbolj izpostaviti še Antioksidante iz Dobravelj, med lutkarji Gledališko šolo Prve gimnazije Maribor s predstavo V spominu umor, med recitatorji pa že prej omenjeno Nino Bizjak, spunkovce in njihovo Pridnico.
