Solidne godbe, dober žur
Druga godba je takšen predrugačen, zanjo kar temeljito nov način koncertno-festivalskega predstavljanja vsebin nujno potrebovala. Tuhtanje po nekaj poskusih prenove v minulih letih in sedanje tveganje se je izplačalo, čeprav se je sproti ustvarilo nekaj nesporazumov, tudi zamer, ki so plod nevajenosti in nepripravljenosti dolgoletnih in novih obiskovalcev na takšno zasnovo in intenzivni potek dogajanj. Tudi kakšna organizacijska nerodnost je bila vmes. Morda je s tem kakšnega jemalca godb odbila, nedvomno pa si je pridobila več simpatij, ki so jih obiskovalci izražali na krajih samih, na prizoriščih, ki so bila polna solidnih godb, dobrega žura, veselih obrazov različnih generacij – od Križank, metelkovskih klubov v noči s petka na soboto vse do kluba Cankarjevega doma in Kina Šiška v soboto zvečer. Po približni oceni se je 29-urne dogodivščine skupaj udeležilo okrog 600, morda 700 obiskovalcev, ki so različno razporejali moči in glasbeni interes, kar je čisto soliden obisk. Seveda je daleč od nekdanjih polnih Križank (na primer na Cesarii Evori ali Gotan Project), toda to je odraz današnje kondicije in kritične množice bolj zvedavih poslušalcev v mestu, ki se ne pridejo zgolj kazat na zapovedane procesije.
Vsa manjša klubska prizorišča so bila prijetno polna, še najmanj ljudi se je zbralo na sobotnih koncertih v Kinu Šiška. Vzdušje je bilo povsod dobro. Vsekakor je bilo najbolj norčavo na navitem polnočnem koncertu s pogom londonske »bangra-punk-jazz« postave Melt Yourself Down v klubu Channel Zero na Metelkovi.
Verjetno bi se drugače zasukalo, če ne bi slabo vreme kolikor toliko prizaneslo otvoritvenemu koncertu malijske Parižanke Rokie Traore v Križankah in nočnim koncertom na Metelkovi. Rokia Traore je uvedla festival z morda najboljšim koncertom kakšnega afriškega glasbenika v zadnjih desetih letih pri nas, drugačnim in izpopolnjenim od njenega prvega nastopa pred leti. Spekter muzik, način podajanja brez običajnega takojšnjega prilizovanja publiki, ki tako rado sfiži medsebojno privajanje glasbenikov in občinstva, je bil impozanten. Bil je nastop s čisto prezenco in muzikalno zavzetostjo. Ravno tako njegov lok in stopnjevanje koncerta, ki je bil preprosto izvrsten, bogat sodoben rock, odpet v bambarščini, z odtenki in potezami afriških godb. Vedno znova je dobrodošlo spoznanje, da je ena temeljnih potez afriških muzik v tem, da ustvarjajo vtis hkratne počasnosti in hitrosti. Če je inštrumentalna obleka prefinjeno kitarsko rockovska s to podstatjo, je izid toliko prepričljivejši. Modernemu rocku Rokie Traore se kakšna od bolj razkričanih zasedb »indie rocka« v tem elementu težko približa. Zahtevno izbran dodatek, posvetilo Billie Holiday z interpretacijo Gloomy Sunday, je samo dopolnil podobo o širokem glasbenem referenčnem polju ponosne, lepe Afričanke in domišljenem nastopu.
Povrhu vsega pa je – za tole sugestijo gre zahvala Igorju Bašinu – ta koncert napovedal skrito »zvezdo« festivala, ki je bila izvrstna basistka Ruth Goller. Najprej je gibko, točno in z globokim tonom odigrala s Traorejevo (na električnem in akustičnem basu), čez nekaj ur pa še v povsem drugačni postavitvi z Melt Yourself Down na Metelkovi, ki pred njo postavlja druge zahteve, podlaganje in premeščanje poudarkov v surovi, premočrtni tolkalski ritmični osnovi zasedbe, ki ima vse potrebno, da se iz njega razvije avanturističen untergruntovski bend s predirno unisonostjo dveh saksofonistov, tolkalske baterije in ubrisanim pevcem. Bend je bil prvo presenečenje festivala, z rahlo reminiscenco na lokalno zgodovino, namreč na nikoli izpolnjene potenciale skupine, kakršna je bila svojčas Miladojka Youneed.
Presenečenje iz romskega naselja
Sarajevčan Damir Imamović je v nekaj letih pridobil nemalo občudovalcev svojstvene avtorske predelave sevdalinke. Menza pri koritu je bila ob dveh zjutraj polna, tako kot Gala hala na polnočnem koncertu simpatičnega etiopskega tria Krar Collective. Trio Sevdah Takht nakazuje, kam se v delu s skupino odpravlja imeniten solist, z vsemi zagatami vred. Slabša možnost je različica »balkanskega jazza«, ki njegovo godbo lahko utesni in naredi predvidljivo, kar je ponudil uvod, plemenitejša pa meditativnost in odpiranje skupinske, minuciozno asketske igre v improvizaciji na tradicionalno predlogo, v kar se je iztekel nastop, v katerem povlečeta nabor in občuteno vokalno podajanje sevdalink.
Sobotni deževni dan in umanjkanje popolne 29-urne maratonske kondicije sta pišočega prikrajšala za udeležbo na dopoldanskih obstranskih dejavnostih, dveh popoldanskih koncertih ter pogovoru Imamovića in Miljenka Jergovića. Radovednost je vseeno mamila v Kino Šiška, kjer sta zvečer nastopili dve »hiphop« postavi, vsaka zase nekoliko zunaj središča tega, kar danes predstavlja ta globalna, marsikje že zlajnana oblika, v glavnem po zaslugi svetovnih medijskih centrov, pa tudi po zaslugi lokalnih kritičnih zavračanj (ali pa razpasle kritiške lenobe) vsega, kar v rapu in hiphop kulturi ne prihaja iz »domicilnih« ZDA ali domačih logov ljudskega ritmičnega besedovanja.
In vendarle je bila postava Šutka Roma Rap drugo presenečenje Druge godbe. Mladi stihoklepači iz velikega makedonskega romskega naselja Šutka ob bendu, ki sicer ne premore briljance in brzoplete veščine poznanih rojakov, so z vsemi klišeji vred, z ljubko nerodnostjo, a dobro energijo ob bendu, ki je strgal po vsem naokrog in mestoma sočno inštrumentalno »balkaniziral«, vsem dali vedeti, da se lokalna prisvajanja in predelave glasb mednarodnih vzornikov odvijajo na presenetljivo sveže načine. Proti njim je ameriški raper ganskega rodu Blitz The Ambassador s profesionalnim, tehnično perfektno uigranim bendom, ki je sledil njegovemu konceptu spajanja afriških urbanih godb z drugimi afroameriškimi, učinkoval kar malo revijsko, preveč popolno in premalo igrivo. Vseeno je šlo za izdelan nastop z dodatno video projekcijo, ki je ponazarjala spajanje kontinentov v prostoru »črnega Atlantika« in dopolnila marsikdaj izkrivljeno podobo o rapu kot do skrajnosti spervertirani formi. Blitz je spodoben glasnik ozaveščenega rapa.
Ali Drugo godbo potrebujemo? Da. Tudi zato, ker kot ena redkih koncertnih posrednic vztraja pri izvorni zasnovi, da se godbe ne odvijajo samo na dveh kontinentih. Hecno, ob vsem, kar nam je danes dostopno, se zdi tudi v glasbi anglofonska prevlada večja kot kadar koli prej. Bo trideseta?
