Delno je bil ta poraz tudi posledica dejstva, da lahko Krim v Evropi igra z vsemi svojimi enajstimi tujkami, v domači ligi pa samo s štirimi. A to ne bi smelo biti opravičilo ali alibi, kajti Tisljeva četa si spodrsljaja na domači sceni enostavno ne sme privoščiti in dovoliti. Kljub omejenemu številu legionark je Krimova razlika v zadetkih še vedno znašala neverjetnih 886:440, kar pomeni, da so slovenske prvakinje v povprečju zmagovale z več kot 20 zadetki razlike. Ob tem se upravičeno postavlja vprašanje smiselnosti Krimovega igranja v domači ligi, nastop v regionalni ligi – čeprav je tudi ta kavbojska – pa bi bil kljub organizacijskim, logističnim in drugim težavam precej boljša rešitev.

Zaradi Krimove kadrovske politike, povsem podrejene nastopom v Evropi, najboljše slovenske igralke odhajajo v tujino ali v druge slovenske klube. Za druge slovenske klube je to sicer dobrodošlo, saj dobijo kakovostne igralke, toda za te rokometašice je to večinoma velik korak nazaj. Čeprav dobijo več priložnosti (minutaže) za igro, a v primerjavi z evropskimi tekmami, ki bi jih lahko igrale v Krimovem dresu in si pridobivale pomembne (mednarodne) izkušnje, je to zanje velik minus.

Posebnost letošnjega tekmovanja je bilo sodelovanje ekipe Esercito FF Rim, ki pa je v slovenski ligi nastopila zunaj konkurence. Gre pravzaprav za mlado reprezentanco Italije (od 17 do 22 let), ki jo naši zahodni sosedje pripravljajo v okviru projekta OI 2016 v Braziliji. Italijanke so sicer prinesle tekmovalno poživitev in nekaj kakovosti, a po drugi strani tudi precej težav. Vse tekme so igrale v Sloveniji, a ker vsak teden pač niso prihajale k nam, so bile odpovedi ali preložitve zelo pogost pojav. To potrjuje tudi dejstvo, da so odigrale samo 15 tekem od načrtovanih 24 ali zgolj dobrih 62 odstotkov.

Čeprav je rokomet na klubski (zgolj po Krimovi zaslugi v ligi prvakinj) in reprezentančni ravni edini moštveni šport v Sloveniji, ki v ženski konkurenci še nekaj velja, je tudi letošnje ligaško tekmovanje bolj ali manj potekalo v medijski ilegali. Kdo je kriv za medijsko zapostavljenost, je podobno vprašanju, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Za večino klubov, ki delujejo na amaterski osnovi, je že sporočanje golih rezultatov medijem in zvezi (pre)velika naloga, novinarji pa posledično tudi zaradi pomanjkanja informacij medijski prostor upravičeno namenijo drugim športom. Tako je sklenjen začaran krog, iz katerega pa najkrajšo potegne – rokomet.