Križi z avtorskimi pravicami niso novost, vlečejo se, odkar so avtorske pravice dobile nepremičninsko vrednost intelektualne lastnine. V tristoletni zgodovini se je avtorsko pravo (počasi) odzivalo na tehnološke spremembe in nove oblike kulturnih aktivnosti. »Danes ne razpravljajo več o obstoju ali neobstoju avtorskega prava, marveč o tem, ali v digitalni dobi sploh lahko deluje. Pri avtorski pravici ne gre zgolj za pravno načelo, temveč za ekonomski pragmatizem,« ugotavlja Ruth Towse v prispevku o avtorski pravici in ekonomiji v zborniku Glasba in avtorska pravica, ki je pred kratkim izšel v prevodu Iča Vidmarja pri Studii Humanitatis.
Zbornik, ki sta ga uredila Simon Frith in Lee Marshall, razpira pogled na problematiko avtorskih pravic in glasbe ter pojasnjuje pereča vprašanja o lastništvu in prisvajanju glasbe. Razkriva zgodovinski razvoj in konceptualna ozadja številnih mačkov v žaklju, obdela vloge in igre različnih udeležencev v glasbenem poslu (skladateljev, glasbenikov, snemalcev, producentov, založb, medijev) ter med drugim nudi tudi potencialne rešitve in reforme avtorskega prava. Avtorji z žarom razgalijo anomalije, na primer o tem, kako daljšanje trajanja avtorskih pravic spodbuja monopol zvezdniškega sistema, v katerem le peščica uspešnih zasluži večino denarja; kako je avtorsko pravo preobrazilo glasbo iz javne v zasebno dobrino, kar spodbuja dobičkarske strategije industrije; kako se skozi avtorske pravice uveljavlja cenzorski nadzor nad glasbo in zavira ustvarjalnost. Padejo tudi poduki, recimo ta, da »je sodna praksa pokazala, da morajo v sedanjem sistemu avtorskopravnega varstva ustvarjalci od začetka kariere misliti komercialno (in ne umetniško)«. Kljub pesimističnim podtonom avtorji ne skrivajo optimistične naklonjenosti glasbeni ustvarjalnosti in inventivnosti: »Sistem deluje samo zato, ker hočejo ljudje – ne glede na avtorsko pravico – ustvarjati glasbo, jo poslušati in sodelovati pri glasbenih doživetjih. /.../ Glasbene kulture še zmerom cvetijo kljub avtorski pravici in ne zaradi nje,« sklene Frith svoj prispevek o glasbi in medijih.
Leta 2004 izdani zbornik je danes morda že za kanec zastarel, saj so se v tem času (v boju proti piratstvu) zgodili premiki v industriji zabave in avtorskem pravu, je pa slovenski prevod več kot dobrodošel, aktualen in relevanten za našo deželo. S spremnim pogovorom Jožeta Vogrinca in Iča Vidmarja na koncu knjige služi kot učbenik in priročnik za razmeglitev obzorij in razbijanje tabujev in vplivnih lobijev.