Avtor vsekakor ponuja izvirne tematske nastavke, saj dreza v osamljenost ljudi v zrelih letih, ki se je loti v ironični in tragikomični maniri, a čez čas zdrsne k slogu televizijskih žajfnic, nekakšnemu Beverly Hillsu 90210 za starejše generacije. Osrednjemu liku se namreč mlada in privlačna dekleta kar mečejo pod noge in z eno izmed njih se tudi ustali, vsi njegovi prijatelji in znanci se iznenada začnejo poročati, sam pa pri vseh obredih prevzame vlogo matičarja. Za nameček si njegova novopečena življenjska sopotnica neizmerno želi, da bi lahko v zakonsko zvezo popeljal kakšno izmed nekdanjih partneric, s katerimi je v izvrstnih odnosih, čeprav jim je v preteklosti marsikaj zagodel. Skratka, sreča se pretaka v hektolitrih, ob njej pa se kopiči na tone sladkorja – vse do zadnje strani, ko se literarna resničnost sesede sama vase. Prav v zaključku tako vznikne upanje, da je celoten roman le zastavljen kot parodija, vendar ne gre vselej računati, da bo bralec prisopihal čez ciljno črto. Četudi ga avtor na kar nekaj mestih neposredno prepričuje, češ da je določene misli pa dobro ubesedil.
Marsikdo bi na pol poti bralne izkušnje morda obupal tudi zaradi številnih jezikovnih in lektorskih napak, ki pogled silijo h kolofonu. A ko se nakopičijo v resnično zajetni meri, se pojavi ugibanje, da se najbrž niso pretihotapile po naključju, čeprav njihova funkcija ostaja nejasna. Ali pač? Pripovedovalec je vendarle pijanec in sanjač.
