Medtem ko se je v številnih državah razvilo uspešno sodelovanje med filmom in televizijo, kjer se televizija strogo drži svojih nalog, ki so predvsem informativne, zabavne, vzgojne, filme in televizijske serije pa prepušča podizvajalcem s področja filma, se pri nas vzdržuje in krepi pojav, da je televizija država v državi, ki vse hoče in dela sama. Res so najboljše televizijske stvaritve doslej nastale v sodelovanju s filmskimi ustvarjalci, a hkrati je televizija botrovala tudi največjim filmsko-televizijskim polomijam. O tem, da bi televizija prispevala, tako kot v drugih državah, svoj finančni del v filmski sklad, ni govora, saj so vsi tovrstni poskusi propadli. Pri tem pa velja omeniti, da so najbolj gledani televizijski sporedi prav filmski in ponudbe številnih televizij se usmerjajo samo v predvajanje filmov.

Gledalci se vračajo k domačemu filmu in njihovo število pri nekaterih filmih neverjetno raste. Čeprav je kazalo, da je slovenski film, kot tudi številne druge dejavnosti, izgubil veliko jugoslovansko tržišče, je ta podoba zmotna. Po zgodnjem obdobju po drugi svetovni vojni, ko sta bila bratstvo in enotnost še iskrena, v mislih imam filme Na svoji zemlji, Vesna, Ne čakaj na maj, Trenutki odločitve, Agent X-25 poroča, Dolina miru…, ki jih je z navdušenjem gledalo občinstvo iz vse Jugoslavije, je začela vnema gledalcev popuščati. Vzroki so bili različni, predvsem programski. Nastopil je čas hermetičnih filmov, katerih zgodbe in mentalni problemi niso zanimali množic. Tematsko se je produkcija zapirala v svoja ozka okolja, miselni svet avtorjev in njihov doseg nista segala čez jezikovne meje posameznih sredin, vse to pa je spodbujalo distributerje in prikazovalce, da so manj segali po slovenskih filmih, pa tudi po makedonskih. Očitno je bil problem v jeziku.

Naš film je postopoma izgubljal jugoslovanski kinematografski prostor že dolgo pred razpadom Jugoslavije. Postal je reden gost televizijskih sporedov in filmskih festivalov, ki so rasli kot gobe po dežju. Ohranila se je parola o bratstvu in enotnosti, o sodelovanju in prijateljstvu, ki pa se je pogosto omejevalo na sofinanciranje partizanskih koprodukcij in tehnično podporo slovenske filmske baze filmom iz drugih republik. Ekonomski in kulturni učinek je bil zanemarljiv, politični se je omejil na nekaj pohvalnih fraz funkcionarjev ter nekaj poročil v medijih. Vtis je, da ne eni ne drugi nismo temu sodelovanju pripisovali kakega velikega pomena.

Ko danes, v nič manjših ekonomskih stiskah kot nekoč, razmišljamo o nekdanjem in sedanjem lastnem početju, se nam porajajo paralele, ki so stalnica našega početja. Razen nekaj primerov ustvarjanja slovenskih cineastov izven slovenskih meja naši avtorji niso kaj prida sodelovali v produkciji izven Slovenije.

Zgodovinske teme z elementi sodobnosti

Majhnost slovenskega geografskega in jezikovnega prostora in s tem tudi kinematografskega ter televizijskega trga ne ponuja možnosti za kako resno razpravo o ekonomski upravičenosti slovenske filmske produkcije. Imamo pa velik intelektualni potencial avtorjev vseh generacij, ki bi lahko izstopili iz pogojno varnega gnezda domačih razmer in vstopili v mednarodne avtorske tokove. Evropski filmski skladi, Media program, Eurimages, vključno s Slovenskim filmskim centrom, lahko podprejo vrsto projektov slovenskih avtorjev, ki pa morajo poseči ne samo po temah iz sodobnosti, ki so, razumljivo, laže obvladljive, temveč tudi po preteklosti, ki terja več poznavanja razmer, zgodovinskega znanja, poznavanja jezikov in snovi, s katero se bodo ukvarjali bodoči filmski junaki. Bistvo je v tem, da slovenski avtorji nastopijo z evropskimi temami, ki jih je najprej podprl Slovenski filmski center, in se s to podporo odpravijo k bodočim koproducentom. Kajti če te lastna država ne podpre, kaj potem iskati v belem svetu?

Vsaka zgodovinska tema nosi v sebi elemente sodobnosti, saj se človeški značaj in njegove značilnosti menjajo bistveno bolj počasi od mode ali pa tokov zgodovine. Slovenci so stoletja preživeli, skupaj z vrsto drugih narodov, pod avstrijsko in pozneje avstro-ogrsko monarhijo. Številni Slovenci ali vsaj iz naših krajev izhajajoče osebnosti so se zapisali v evropsko in svetovno zgodovino. Ali imamo pogum, voljo in moč, da njihovo življenje spremenimo v zanimive zgodbe celovečernih igranih filmov, mikavne tudi za druge narode nekdanjih skupnih držav? Ali lahko nastane slikovit vojaško-glasbeni film o topniškem častniku in poznejšem generalmajorju Frideriku Širci, skladatelju, ki ga poznamo pod psevdonimom Risto Savin? Je za film zanimiva življenjska zgodba Janeza Pucha, izumitelja koles, motorjev in avtomobilov, po katerem se še danes imenujeta avtomobilska tovarna v Grazu in tip terenskega vozila, ki ga poznamo tudi v Sloveniji? Je za filmske sladokusce, zlasti tiste, ki posvečajo pozornost likovni podobi filma, predvsem njegovim slikam, zanimivo ustvarjalno, pa tudi platonsko ljubezensko življenje arhitekta Jožeta Plečnika, čigar stvaritve krasijo središče Dunaja, Prage in Ljubljane?

Vse te in še vrsta drugih zgodb so, odvisno od posameznih tem, zanimive za Slovence, Avstrijce, Čehe, Slovake, Madžare, Hrvate in verjetno še za marsikoga. Vse te in še mnoge druge teme nam ponujajo svojevrstno bogastvo zgodb, skozi to pa tudi možnost večstranskega sofinanciranja s strani posameznih držav in evropskih skladov. Mar ne sodi v duhovno bogastvo in zavest nekega naroda dejstvo, da so njegovi pripadniki opravljali ugledne in odgovorne posle na dvorih, upravah in v vojski takih velesil, kot je bila nekoč Avstrija?

Če bi bil nekdanji topniški major, nato podpolkovnik, baron Jurij Vega Američan, bi danes imeli že kar nekaj filmov in televizijskih serij o njegovem življenju in delu. Razburljivo vojaško življenje in hkrati poglobljenost v matematične probleme in topniške krivulje, borbe s Turki pod Beogradom in drugimi, s katerimi se je soočal na bojnem polju, ob tem pa nepojasnjena smrt z utopitvijo v relativno zgodnji življenjski dobi ponujajo naravnost imenitno zgodbo za film. Ne ravno poceni, a dovolj zanimiv za najširši krog filmskih in televizijskih gledalcev. Takega filma ne gre snemati zgolj s slovenskimi močmi, k realizaciji je treba pritegniti vse države, ki so nastale iz nekdanje Avstrije, pa še evropske sklade, a pobudo, zgodbo, scenarij je treba razviti doma, poskrbeti za prevode v ustrezne jezike ter nastopiti s konceptom in vizijo bodočega filma ali televizijske nanizanke. Lokacije so razglednice, lepe in pisane, a gledalci hočejo zgodbe. In te jim ponudimo!

Filmi, namenjeni trgu, ne pa trženju

Na ta način lahko pokažemo, kdo smo. Pobudo imamo v svojih rokah, stroški realizacije pa so razdeljeni med vse sodelujoče države in evropske sklade. Na ta način je mogoč premik iz dosedanjega stanja, ko smo kot koproducenti in ponudniki uslug predvsem sodelovali pri realizaciji tujih pobud, v funkcijo pobudnika in s tem prevzem pomembnejših nalog v evropskem filmskem prostoru. Res pa je, da taka funkcija od pobudnikov zahteva več poznavanja zgodovinskih okoliščin, jezikov in razmer, tako današnjih kot preteklih, ter tudi investiranje v razvoj projektov in vizijo koncepta sodelovanja. Vprašanje je, ali generacije, ki so preživele številne šolske reforme, od usmerjenega izobraževanja do bolonjskega sistema, imajo tako znanje. In vprašanje je, ali so naši direktorji projektov, organizatorji, finančniki lahko enakovredni sogovorniki tujim partnerjem. A z dobro voljo se je vsega mogoče naučiti.

Če stroške nacionalnega filma ocenimo z indeksom 100, bi enak film v koprodukcijski realizaciji ocenili s 140. Pri več producentih in več sodelujočih državah se stroški zaradi prevodov, usklajevanja stališč, potovanj, raznih komunikacij povečajo. A ko povečane stroške realizacije delimo na dva ali več partnerjev, odpade na vsakega 70 odstotkov, pri treh partnerjih nosi vsak 46 odstotkov, pri štirih 35 odstotkov stroškov itd.

Prodaja vsakega filma prinaša vsaj nekaj denarja za preživetje ali vlaganja v nov projekt. Pri nas je od ustanovitve Filmskega sklada RS leta 1995 veljalo, da pravice do prodaje filma po določenem, dokaj kratkem času preidejo na Filmski sklad. Tako se producenti niso obremenjevali s prodajo, saj od tega niso imeli nič, pač pa so živeli od skrbi za nove filme in njihovo snemanje.

Čeprav ima cela vrsta evropskih držav sistem, da je državna podpora pomoč producentom, ki ohranijo pravico do filma in ga tržijo brez omejitev, se je Slovenija odločila za drugačno pot. Producenti so poslali scenarije na razpis Filmskega sklada (danes Filmskega centra), počakali na izid, projekte, ki so jim bili odobreni, pripravili za snemanje, jih posneli, izvršili pogodbene obveznosti, tržili film v domačih (beri ex-jugoslovanskih) logih, udeležbo na festivalih pa prepustili uradnicam Filmskega sklada/centra. Če od trženja nimamo nič, naj nas ne bremenijo ti stroški. Nastajali so filmi, namenjeni domačemu trgu in festivalski promociji, ne pa trženju. Zamislite si gospodarstvo, ki proizvaja za predstavitve na sejmih, ne ukvarja pa se s prodajo izdelkov. Smiselno je poleg proizvodnje stimulirati tudi nastope filmov na festivalih, mednarodne nagrade in prodajo filma tako, da bi za vsak zaslužen evro s prodajo v tujini Slovenija dodala še en evro stimulacije, za vsako mednarodno nagrado pa premijo po določenem ključu. Za vsako osvojeno priznanje prejme producent premijo v odvisnosti od pomena nagrade. Slovenska javnost se niti ne zaveda, kakšna promocija Slovenije je, če pred nekaj sto novinarji in nato pred nekaj tisoč gledalci napovedovalec pove, da je nagrado za ... prejel film ... iz Slovenije. Še isti dan in ves naslednji teden odmevajo festivalske nagrade v tisku, na radijskih programih in po televizijskih novicah. Država bi lahko imela sklad za promocijo Slovenije, iz katerega bi nagrajevali najvišje dosežke športnikov, kulturnikov in znanstvenikov ter gospodarstvenikov v mednarodnem obsegu.

Prijava na evropske sklade je dokaj zamotana, zbirokratizirana in zato zahtevna. Ni ji vsakdo kos. Zato se mi zdi smiselno, da bi imeli strokovno službo, ki bi skrbela za pravilno in pravočasno izpolnitev vseh formularjev. Napačno je razmišljati, da v tujini vsi producenti opravljajo vse naloge. Za celo vrsto storitev se opirajo na specializirane službe, odvetniške pisarne, svetovalne agencije itd. V nekdanji skupni državi je bila taka agencija poslovno združenje Jugoslavija film, ki je skrbel za mednarodne stike, pogodbe in druge pravne zadeve. Z razpadom skupne države se po posameznih republikah/novih državah nikjer ni razvila taka ali podobna agencija. Tovrstne agencijske posle bi lahko prevzel Slovenski filmski center, seveda pod pogojem, da bi jih znal opravljati.

Nesodobni problemi za sodobni čas

Ko je deseta slovenska vlada, Janševa, združila znanost, šolstvo, kulturo in šport v eno skupno ministrstvo, sem bil eden redkih, ki zoper tako organizacijo nismo protestirali. Spomnil sem se svojih mladih let, ko smo imeli republiški sekretariat za kulturo, prosveto in znanost. To so bili časi, ko smo imeli v Sloveniji posebno distribucijo šolskih filmov, razvito filmsko vzgojo, založbo priročnikov za filmsko vzgojo, snemali smo vrsto športnih dokumentarnih filmov. Ob teh so nastajali poljudnoznanstveni filmi v sodelovanju z raznimi inštituti, skratka filmska scena je bila pestra in bogata. Ko je košarkarska reprezentanca Jugoslavije zmagala na svetovnem prvenstvu v Ljubljani, je nastal film Zlati fantje. Ob »kristalno zlati Tini« se kaj takega ni zgodilo.

Ob veleministrstvu sem pričakoval trdnejšo vez med športom, šolstvom in kulturo oziroma filmom. Nič od tega. Vsako področje se je zaprlo v svoj mali fevd, financarji so vsem odrezali dobršen kos proračunske pogače in kot nekoč v socializmu je obveljala parola »glavno, da bo za plače«. Imeli smo polna usta Evrope, a da bi se kdo dejansko ozrl in povzel nekatere evropske filmske prakse, kjer na primer šolstvo in film hodita z roko v roki in kjer filmarji realizirajo izobraževalne filme za potrebe šolstva, promocije turizma, znanosti, take sinergije se nas niso prijele. Opozoriti pa je treba še na eno resnico: harmonija med šolstvom in filmom ni šla zgolj v breme filmske blagajne. Za svoj del nalog je šolstvo prispevalo denar iz svoje blagajne, znanost iz svoje... Bistvo je, da je bilo dela dovolj za šolnike in cineaste.

Za sodobni čas nas tarejo zelo nesodobni problemi: okostenelost postopkov, počasnost razpisov, dolgotrajnost administrativnih procesov, ob vsem tem pa kaže varčevanje svojo slabo plat: malo ljudi potrebuje več časa, da zadostijo vsem birokratskim zahtevam, zato se postopki vlečejo, na koncu pa varčevanje povzroča več škode kot koristi. Vsaka stvar ima svojo rentabilnostno mejo – ko jo prestopiš, se korist sprevrže v škodo.

Molk o prodajah

Že nekaj časa se ukvarjam z mislijo, kako to, da razni televizijski programi prikazujejo stare črno-bele filme, celo iz predvojnega in medvojnega ter zgodnjega povojnega obdobja, slovenskih filmov pa ne moremo prodati. Kako to, da je šestdeset držav kupilo slovenski film Agent X-25 poroča ali po dvajset držav Trenutke odločitve in Dolino miru, pa kakih trideset držav Srečo na vrvici, licence kupcev so že davno zapadle, sedaj, ko cele televizijske družbe živijo od repriznih filmov, pa ne zmoremo prodati ničesar iz stare zaloge. V čem je problem? Slovenska filmska zakladnica šteje nekaj sto celovečernih naslovov, na domačih televizijah pa jih ponavljajoče gledamo kakih trideset. Sreča na vrvici je film, narejen vsebinsko in tehnično na evropski ravni. Še danes je aktualen. Ni prepričljiv odgovor, nihče ga ne kupi. Odgovoriti je treba na vprašanje, komu ste ga sploh ponudili.

Ko gre za film, se doma postavljamo s številom gledalcev, nato s številom festivalov, ki jih je kak film obiskal, sledi število domačih in mednarodnih nagrad, ki jih je film prejel. Ne omenjamo pa, kot bi se tega sramovali, števila držav, v katere je bil film prodan. Nekoč smo se v socializmu postavljali s številom prodaj posameznih filmov, sedaj v tržnem gospodarstvu (beri: kapitalizmu) pa kot da se tega podatka sramujemo. O prodajah slovenskih filmov ne zasledimo podatkov niti v poročilih stanovskih organizacij niti v poročilih Slovenskega filmskega centra ali v kaki drugi podatkovni bazi. Se teh podatkov sramujemo ali pa na tem področju nismo nič dosegli?

Poceni promocija

Slovenska filmska produkcija je slovela po odličnih turističnih filmih, ki so jih snemali najboljši slovenski režiserji in so na mednarodnih festivalih turističnih filmov prejemali najvišje nagrade. Tudi danes so dosegljivi tako novejši kot nekoliko starejši tovrstni filmi, a videti je, kot da zanje ne vemo. Vsako slovensko veleposlaništvo bi moralo imeti najmanj sto izvodov vsakega izmed filmov o Sloveniji, saj je to pri nizkih cenah DVD-ploščkov ena najcenejših oblik promocije Slovenije, s katero je mogoče pokriti šole, knjižnice, univerze, agencije in še medije, osrednje, lokalne, kakršni pač v kaki državi delujejo. Ni je promocijske kampanje, ki bi jo lahko pokril s tako nizkim zneskom.

Če želimo slediti razvoju enega najbolj dinamičnih področij zadnjih desetletij, avdiovizualnim komunikacijam, ter ta razvoj usmeriti v prid sebi, državi in bodočim generacijam, je treba dojeti, da je to področje zgolj navidezen strošek, ki v končnem učinku prinaša doma in predvsem v tujini najprej velike promocijske in nato ekonomske učinke. Tudi ob pomoči veleposlaništev, turističnih in drugih gospodarskih predstavništev. Vlade ne snemajo filmov, ne postavljajo repertoarja, dajejo pa usmeritvene napotke, celo zaželeno je, da povedo, kaj hočejo, predvsem pa da ustvarjajo pogoje, da se ti napotki in želje lahko uresničijo. Instrumenti so davčna politika, oblike stimulacij, oprostitve raznih taks in podobno. Če že toliko politikov prepisuje diplomske naloge, magisterije in doktorate ter se ozira po tuji pameti, naj se ozrejo še po tujih dobrih rešitvah in to prenesejo v naš prostor. Nihče jih ne bo zmerjal, saj Evropa želi poslovati po istem vzorcu, kajti delati vsak po svoje se ne obnese, pa še dražje je.

Milan Ljubič je producent, scenarist in režiser, avtor več dokumentarnih filmov in filmskih portretov.