Že od leta 2001, ko je dobesedno priletel v formulo 1 k ekipi Sauber, je znal poskrbeti za razburjenje. Tako na stezi, kjer je leta 2007 postal prvak s Ferrarijem, kot izven nje. Finec Kimi Räikkönen je namreč človek z najmanj dvema obrazoma, enim »profesionalnim«, hladnim, preračunljivim, neizprosnim, in drugim, bolj »človeškim«, značilno finskim.
Že njegov prihod v formulo 1 je bil nekaj nenavadnega, saj do takrat ni vozil nič močnejšega od 180 konjičev, potem pa je na testiranjih hitro prepričal Petra Sauberja, da je čas, da v svoje vrste vzame ta surovi finski diamant. In ko je po prvih testiranjih Sauber vprašal Räikkönena, ali bi šel popoldan še enkrat na stezo, mu je ta mirno odgovoril: »Ne, ne morem. Fizično nisem dovolj dobro pripravljen.« Mladec se je takrat izkazal tudi z direktnimi odgovori, ki so potem postali ena od njegovih značilnosti. Seveda, če do odgovora sploh pride. Na enih od zimskih testiranj je moja malenkost skušala takrat narediti intervju z njim, a mi je le prikimaval in odkimaval v mikrofon. Njegov najbolj priljubljeni odgovor na intervjujih je »me ne zanima«, ali »tukaj so drugi, da o tem razmišljajo«, s tem pa je postal med predstavniki medijev znan kot dirkač, ki je nekakšna »kazen«, če novinar ni bil »priden«.
A vso to medijsko »neuporabnost«, včasih celo nesramnost do novinarjev, ki jim je znal pred nosom zapreti vrata bivalnika, sredi stavka vstati in oditi z intervjuja, ker ga je ta pač dolgočasil, se je znal nadoknaditi na stezi. Že na prvi dirki v karieri je skoraj zaspal na start, ob vsej nervozi si je vzel čas za kratek spanec pred startom. In v tem stilu nadaljeval skozi celotno kariero, katere višek je dosegel leta 2007, ko mu je tako rekoč tik pred koncem uspelo postati prvak, in to s Ferrarijem. A mu to dejansko ni veliko pomenilo. Če drugi dirkači sanjajo o tem, da bi nekoč vozili za Ferrari in z rdečimi postali prvaki, je to Räikkönena pustilo hladnega. Ko je prvič zmagal v karieri, je mirno stal na najvišji stopnički, kot da je zmaga na dirki formule 1 nekaj povsem običajnega, Kimijeva mama pa je kasneje pripovedovala, da je videla, kako vesel je bil Kimi. Ni kaj, mama bo že vedela.
Nato je pristal pri McLarnu, kjer je dobro vozil, a kaj več mu tehnika ni dovoljevala, pa čeprav je včasih šel tudi korak predaleč, a to je v njegovi naravi. Srednje poti namreč ne pozna, na stezi gre vedno na vse ali nič. In v zasebnem življenju tudi. Dolgoletni mučni zakon, ki se je pred kratkim tudi uradno končal, ter popivanja s prijatelji so bili del njegovega življenja, svet formule 1 se je zgražal nad njim, njemu in ljubiteljem dirkačev, ki se ne strinjajo z vsiljenimi in velikokrat zlaganimi merili formule 1, pa je bilo tudi vseeno. Hladnokrvno zna še danes povedati v kamero kakšno ne ravno najbolj vljudno besedo. Kot na primer, ko ga je novinar pred nekaj leti vprašal, ali si je ogledal podelitev športnih nagrad Laureus – eno od teh je tisto leto dobil Michael Schumacher –, je mirno odvrnil: »Ne, to sem zamudil, takrat sem bil ravno na straniščni školjki.«
Ko se je naveličal formule 1, je presedlal v reli, kjer je s Citroënovim dirkalnikom poskrbel za nekaj vidnejših uvrstitev, a je bil na naslovnih straneh športnih novic večkrat zaradi nesreč kot rezultatov. In se je moral po »nesporazumu« s FIA s svojo ekipo tudi posloviti z relijev, ker niso nastopili na tistih relijih, na katerih bi morali. In se je spet ozrl po formuli 1, kjer je najprej hotel k ekipi Williams, a pod pogojem, da postane solastnik. Iz te moke ni bilo kruha, zato je pristal pri Lotusu, kjer je kot zamenjava v reliju poškodovanega Roberta Kubice več kot opravičil svoj sloves. In to v vseh pogledih. Triintridesetletni Finec se v zakulisju ni spremenil, na stezi pa je pokazal, da še vedno sodi med najboljše. Pred dirko za VN Španije, ki se s treningom začenja danes, namreč zaseda drugo mesto 10 točk za Nemcem Sebastianom Vettlom.