Nekoč oziroma v nekdanji Jugoslaviji so obstajale tudi filmske zvezde. Ni bilo ravno »zvezdniškega sistema«, toda posamezne zvezde so vendarle bile. Njihova »zlata doba« so bila najbrž 70. leta, ko je še obstajal jugoslovanski kinematografski trg, se pravi, ko so se slovenski filmi še prikazovali v kinih drugih jugoslovanskih republik in filmi iz teh republik v slovenskih kinih. Takrat so na primer Mileno Zupančič v Beogradu poznali vsaj tako dobro, kot so v Ljubljani poznali Mileno Dravić.
V 80. letih, ko se je sintagma jugoslovanskega »bratstva in enotnosti« začela preobračati v svoje nasprotje, je sicer še obstajal Teden domačega filma v Celju (za »domači« film so tedaj veljali tako slovenski kot filmi iz drugih jugoslovanskih republik), toda v slovenskih kinih je bilo vedno manj bosanskih, hrvaških ali srbskih filmov – z izjemo najbolj znanih, kot so Samo enkrat se ljubi, Kdo pa tam prepeva ali Moj oče na službeni poti, in v bosanskih, hrvaških ali srbskih kinih vse manj slovenskih filmov. Ena izmed posledic je bila ta, da se je začelo podirati tudi jugoslovansko filmsko ozvezdje. Seveda so še naprej obstajali in se pojavljali priljubljeni igralci in igralke, toda njihova priljubljenost je le redko presegla meje posamezne republike.
Zgodba, podobna filmski
V drugi polovici 80. let je v Srbiji kot mlada zvezda zablestel črnogorski igralec Žarko Laušević, ki pa se ga med slovenskimi gledalci morda najbolje spomnijo le tisti, ki so leta 1984 gledali srbsko TV-nadaljevanko Sivi dom, s katero – oziroma z vlogo delinkventa Šilje – je tudi zaslovel. Sledile so filmske vloge, predvsem tista, glavna, v Oficirju z vrtnico (1987), obenem pa je igral tudi v gledališču. In prav z neko gledališko predstavo se je tudi začela njegova kalvarija.
To je bila predstava Sveti Sava po drami Siniše Kovačevića, s katero je gledališče iz Zenice leta 1990 gostovalo v Beogradu. Ta predstava se ni dobro iztekla, saj so jo ves čas prekinjali vzkliki srbskih nacionalistov, ki niso bili zadovoljni s tem, kako je portretiran najpomembnejši svetnik srbske pravoslavne cerkve. Odlomke te predstave z najbolj hrupnimi in prepirljivimi prekinitvami smo lahko v torek videli v Slovenski kinoteki, v kratkem filmu Karpa Godine o Žarku Lauševiću, za katerega so bili presneti z Youtuba. Prav osupljivo je bilo slišati neko gledalko v gledališču, ki je tistim, ki so prekinjali predstavo, zabrusila, da bodo še postavljali koncentracijska taborišča, toda ta film s posnetkom te gledališke predstave je bil vendarle uvod v neko povsem drugo zgodbo, ki so jo pod kinotečnim platnom predstavili igralca Milena Zupančič in Radko Polič, dramatik in pisatelj Dušan Jovanović, srbski igralec in dolgoletni vodja beograjskega gledališča Atelje 212 Svetozar Cvetković, hrvaški zgodovinar filma Danijel Rafaelić in novinar Ervin Hladnik - Milharčič, ki je z »neusmiljenimi« vprašanji imenitno vodil pogovor. In je že tako na začetku moral spomniti občinstvo v polni kinotečni dvorani: »Žarko Laušević, veste, še ni mrtev.«
Usodni postanek v kiosku
Žarko Laušević je zdaj star 53 let in živi v New Yorku, kjer pa se ne preživlja z igro, ampak s pleskarskimi deli. Kot igralec je najbrž res mrtev. Po tisti gledališki predstavi, v kateri je igral Svetega Savo, je postal deležen groženj, tudi tako resnih, da si je moral po nasvetu policije oskrbeti pištolo. In jo nazadnje tudi uporabil. Neke poletne noči leta 1993 sta se z bratom vozila po Podgorici in se ustavila pri nekem kiosku, da bi kaj spila. Tam ju je napadla skupina razgrajaških fantov in Žarko Laušević je v samoobrambi nanje streljal ter dva ubil in enega ranil. Obsojen je bil na štiri leta zapora, toda njegove sodne drame s tem še ni bilo konec. Leto zatem, ko je prišel iz zapora, je emigriral v ZDA, črnogorsko sodišče pa je njegovo zaporno kazen spremenilo na 13 let in za Lauševićem razpisalo tiralico. Po odcepitvi Črne gore od Srbije je v ZDA ostal brez veljavnih osebnih dokumentov, tako da mu je grozila deportacija, čeprav mu je Srbija leta 2009 podelila srbsko državljanstvo in ga pomilostila. V ZDA je šele letos dobil pravico do stalnega bivanja.
V zaporu je pisal dnevnik, da bi »ostal normalen«, na podlagi teh dnevniških zapiskov pa je napisal knjigo Leto mine, dan nikoli, ki so jo leta 2011 v Srbiji v petih nakladah prodali v rekordnih 340.000 izvodih. Ta knjiga je zdaj izšla še v slovenskem prevodu pri založbi Modrijan, njen izid pa je bil tudi povod za torkov »kinotečni dogodek«. Ervin Hladnik - Milharčič je priznal, da se Lauševića ne spomni dobro kot igralca, a nič zato, saj ga je odkril kot izvrstnega pisca. Leto mine, dan nikoli je namreč tudi tip literature, kjer se fikcija včasih tudi prav kruto meša z realnostjo, na primer v poglavju, kjer Laušević opisuje, kako so ga iz zapora v Cetinju premestili v prav tisti zapor v Beogradu, v katerem je že sedel, toda kot igralec v TV-nadaljevanki Sivi dom. In le kako bi lahko še kdaj nastopil v gledališču, se sprašuje Laušević, ko pa bi se moral nenehno bati, da bo v 17. vrsti vstal gledalec in mu zavpil »Morilec!« Toda podobno bojazen pozna vsak igralec, je povedal Radko Polič, če že ne pred tem, da mu bo kdo zavpil »morilec!«, pa vsaj pred tem, da bi slišal, naj že neha »moriti«.