Schumanova Evropa temelji na pojmu kontinentalne enotnosti. To praznujemo 9. maja. Enotnost pa v Evropi takoj sproži veselje do drobnih razlik. Zato dan Evrope v nekaterih evropskih državah praznujejo 5. maja, ko se slavi Svet Evrope. Do tridesetih let prejšnjega stoletja razpoloženi Evropejci lahko 9. maj praznujejo kot dan nemške invazije na Francijo, dan blitzkriega in začetka druge svetovne vojne. To pa je hkrati tudi dan zmage nad fašizmom in konec druge svetovne vojne v vzhodni Evropi. Predvsem v Moskvi. 8. maj je dan zmage v zahodni Evropi. Države v krizi geografske identitete lahko praznujejo oboje. 1. maj je praznik dela, 4. maja je obletnica smrti Josipa Broza Tita, 27. april pa je dan upora Slovencev proti fašizmu, ki bi si ga bilo treba izboriti kot evropski praznik.

To je čas, ki je narejen za velike politične govore, vizije prihodnosti in vznesenost nad možnostmi Evrope. Desetletja je bilo v navadi, da v tem času državniki stopijo pred mikrofone in povedo, kje je kontinent, kakšen je njegov kurz in kam se je namenil. Združena Evropa je bila v govorih od petdesetih let naprej optimizem. Bila je obljuba blagostanja in varnosti. Neskončno veselje do podiranja meja. Svoboda gibanja. Praznovalo se je evropske standarde avtomobilskih emisij, električnih vtičnic, dodatkov industrijskim živilom, varnosti ob delu in omejitve monopolov.

V načelu je bila to ekonomska združba, vendar je imela stranske družbene učinke, ki so spodbujali fantazijo. Evropa v nastajanju je bila fantastičen kontinent. Od Konrada Adenauerja in Charlesa de Gaulla do Willyja Brandta in Sandra Pertinija so bili evropski državniki veliki politiki. Potem so nekako šli iz mode. Tik pred praznikom je umrl še Giulio Andreotti in končal eno obdobje zgodovine združevanja Evrope. Evropa ima morda še kje kakšnega državnika, politikov je veliko, ni pa videti nikogar, ki bi znal biti oboje. Nikjer nikogar, ki bi hkrati obvladal vse politične trike manipuliranja kapitala in mafije, prepričevanja, podkupovanja in obračanja besed. Hkrati pa bi znal državniško nastopiti s strategijami razvoja evropske ideje in vzbuditi vtis, da mu gre zaupati, ker se bo na koncu vse dobro izteklo za vse. Praksa pametne politike je, da nekaj javnega denarja spravi v žepe, večino pa porabi za dobro javnosti. Zato se politiki tudi reče javna poraba. Vse preostalo je privatni sektor. Andreotti je sedemdeset let delal vse to hkrati. Nikoli ni imel praznih žepov, desetletje za desetletjem pa so mu verjeli, da dela v javno dobro. Bil je paradigmatičen evropski politik, ki je z eno roko delil milijone lir političnim partnerjem, z drugo pa liro ukinil kot valuto in Italijo prepeljal v evro.

Slovenija je z njim in njegovo idejo Evrope intimno povezana. Avgusta leta 1990 je Lojze Peterle z zeleno alfo odpotoval na svoj prvi obisk v tujino kot predsednik na novo izvoljene slovenske vlade. Z avtomobilom je odšel v Rimini, kjer je bilo srečanje italijanske krščansko-demokratske stranke. Ko je prišel pred vrata hotela, kjer se je zbiral cvetober italijanske konservativne politike in kulture, so se na nebu prikazali trije helikopterji. Dva sta lebdela v zraku, medtem ko je tretji pristal kar na cesti tik ob plaži. Hrupa je bilo dovolj, da bi lahko bil prišel George Bush starejši, ki je nekaj mesecev prej v Beli hiši ravnokar zamenjal Ronalda Reagana. Pa ni bil on. Iz helikopterja je izstopil predsednik italijanske vlade Giulio Andreotti, ki je to mesto zasedal že šestič zapored. Ko je izstopil, so se vsi pogledi obrnili k njemu, tudi najbolj samovšečni politiki pa so zgrbili hrbtenice v pripravljenosti na priklon. Andreotti se je samo zadovoljno smehljal. Bil je nizke rasti in drobne postave, bolj podoben podeželskemu advokatu kot pa enemu najbolj vplivnih evropskih politikov druge polovice dvajsetega stoletja. Sključena postava, ki je že pred 23 leti pripadala staremu človeku, je v sebi nosila zgodovino povojne Evrope.

Ko se je prikazal v Riminiju je bila Margaret Thatcher britanska premierka, Helmut Kohl nemški kancler, François Mitterand pa predsednik Francije. Samo Mitterand je bil starejši od njega, Andreotti pa je vse tri politično preživel. Tudi fizično je bil vztrajnejši. Dva sta umrla pred njim, Kohla pa so starostne težave odstranile iz javnosti še v času, ko se je Andreotti branil na sodišču pod obtožbo sodelovanja z mafijo.

To je bila morda zadnja generacija evropskih politikov, ki je lahko samozavestno trdila, da je s svojimi osebnimi vizijami in obsesijami oblikovala Združeno Evropo. Oni so idejo pobrali od Adenauerja, Schumanna in Alcida de Gasperija, ki so opravili z drugo svetovno vojno in nastavili sistem postopnih evropskih integracij. Kar je bilo treba pomesti pod predpražnik, so pometli, kar je bilo treba potisniti na svetlo, so tja rinili na vso moč. Evropa se je združevala tako, da je pravilno pozabljala izbrana poglavja iz svoje zgodovine, iz drugih pa delala mit.

Evropski mit je bil sijajna ideja. Tudi če je bil izmišljen, je bil prepričljiv, ker je temeljil na resničnih državah in njihovih državljanih. Državniki pa so ga znali držati pri življenju z živo politično govorico.

Mit se je začel krhati, ko je politično govorico zamenjala ekonomska. Ko so državniki začeli govoriti kot računovodje, je politika začela zveneti kot orodje vulgarne buržoazije, prazniki pa so postali srečanja obupanih delničarjev. Težko je kontinent navdušiti za obljubo, da »se bo javna poraba zmanjšala za dvajset odstotkov, davki povečali in šole podražile« ali kar je še modnih trendov. Edino okoli teh ozkih vprašanj zna evropska politika najti enotnost, ki jo praznuje 9. maja. O celem kontinentu govorijo kot o še eni državi v tranziciji. Ne zveni inspirativno. Združena Evropa ni več institucija, s katero bi politiki znali upravljati. Enotnost ni več nobena garancija za mir. Zato gre praznik neopazno mimo.