Družina s Koroškega je lanskega aprila pila surovo kozje mleko. Že čez dva dni sta dva člana dobila visoko telesno temperaturo, ki je po nekaj dneh padla in se ponovno pojavila čez štirinajst dni. Poleg visoke vročine ju je mučil še glavobol, šlo jima je na bruhanje, občutljiva sta bila za svetlobo, tresla sta se, imela sta težave z vidom in s koncentracijo. Zbolela je še tretja oseba, a je imela zelo redek, skoraj neopazen potek bolezni. Pri četrtem so okužbo dokazali, vendar se bolezen ni razvila, saj se je proti klopnemu meningoencefalitisu redno cepil že skoraj dvajset let.
Prof. dr. Franc Strle, predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja na UKC Ljubljana, je pojasnil, da na neklasično pot okužbe posumijo, ko se v eni družini v kratkem času pojavi več kot en primer bolezni. Primer koroške družine so vzeli pod drobnogled na Zavodu za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem. Sodelavka oddelka za epidemiologijo Neda Hudopisk, dr. med., je s pomočjo sodelavcev potrdila in opisala prvi slovenski primer okužbe s klopnim meningoencefalitisom po tej poti. Da so se omenjeni člani družine res okužili prav s surovim kozjim mlekom, so dokazali tudi s preiskavo koz in posebno epidemiološko raziskavo. Strle je pojasnil, da gre za zanimiv primer, ki je bil s strokovnega stališča zelo dobro obravnavan in bo dobil mesto tudi v priznani strokovni reviji.
Na Češkoslovaškem zbolelo 660 ljudi
Da se je mogoče s klopnim meningoencefalitisom okužiti tudi po oralni poti, sicer ni novo dognanje. To so dokazali že leta 1951 po epidemiji na Češkoslovaškem, ko je zaradi zaužitja surovega mleka okužene živine zbolelo kar 660 ljudi. V naslednjih letih so takšne primere okužbe ugotavljali tudi v večini drugih evropskih držav in ponekod bolezen poimenovali kar dvofazna mlečna vročica. Danes je teh primerov manj, preprečevanje okužbe z mlekom pa je zelo preprosto. »Če mleko prekuhamo, je tveganje manjše. Če namreč žival preboleva to bolezen, je lahko kužno tudi mleko. To se lahko zgodi tudi z uživanjem surovega mleka kake druge živali, tudi kravjega, zato pasterizacijo res toplo priporočamo,« je dejala Hudopiskova in poudarila, da je ta primer pokazal tudi na to, kako pomembno je, da smo proti virusu cepljeni. Član družine, ki je bil cepljen, namreč ni zbolel.
Velika večina ljudi se s klopnim meningoencefalitisom še vedno okuži klasično – z vbodom okuženega klopa. Gre za bolezen osrednjega živčevja, ki ima lahko resne posledice. Slovenija sodi med evropske države z najvišjo stopnjo obolevnosti za klopnim meningoencefalitisom, saj na leto zboli približno 300 bolnikov. Največ primerov okužb za zdaj strokovnjaki ugotavljajo na Gorenjskem, Koroškem in v osrednji Sloveniji. Zadnja leta spada med ogrožena območja tudi Goriška, le tik ob Obali in na določenih predelih Dolenjske avtohtonega klopnega meningoencefalitisa še niso zaznali. Na leto se v Sloveniji pro ti omenjenemu virusu na novo cepi 20.000 ljudi, stopnja precepljenosti je ocenjena na 12 odstotkov. Doc. dr. Marko Vudrag, vršilec dolžnosti direktorja Zavoda za zdravstveno varstvo Nova Gorica, je prepričan, da je to premalo, saj je najučinkovitejša obramba proti okužbi prav cepljenje. V Avstriji, kjer imajo podobno razširjenost klopnega meningoencefalitisa in okuženih klopov, se denimo vsaj enkrat cepi več kot 85 odstotkov ljudi. Ob začetku cepljenja leta 1981 so imeli 700 primerov okužb na leto, do leta 2006 pa je število padlo na 85.
Argument mestnega življenja proti cepljenju ne zdrži
Argument mnogih, da se ne bodo cepili, ker se ne gibajo v naravi ali ker živijo v mestu, po Vudragovih besedah ne zdrži. »Okuženega klopa lahko dobimo doma na balkonu ali terasi, lahko ga tja zanesejo ptiči ali celo gostje, ko pridejo na obisk,« je dejal. Prav tako je opozoril, da se ne gre zanašati na precepljenost populacije, saj ta v tem primeru ne šteje. »Prenašalci bolezni niso ljudje. Če so cepljeni drugi, ne pomeni, da smo zaradi tega varnejši tudi mi,« je dejal. Če se lahko okužbi z mlekom okuženih živali izognemo s prekuhavanjem mleka, se lahko tudi neposrednim okužbam izogibamo s tem, da se okužbi ne izpostavljamo. »Ko gremo v gozd, pojdimo po poti in ne skozi grmovje, primerno se oblecimo, oblačila naj imajo dolge hlačnice in rokave ter naj bodo svetla, da klopa na njih prej opazimo. Lahko uporabljamo tudi repelente, vendar se moramo zavedati, da ta zaščita ni stoodstotna, da je časovno omejena in lahko tudi škodljiva,« je dejal Sterle. Če klopa že dobimo, imamo pri preprečevanju prenosa limske borelioze, še ene bolezni, ki jo prenašajo klopi, še eno možnost: prej ko ga odstranimo, večja je verjetnost, da ne bo prišlo do okužbe. »V Evropi po prvih dvanajstih urah ne pride do prenosa limske borelioze, v veliki verjetnosti do njega ne pride niti v prvih 24 urah. Potem pa se ta možnost precej poveča,« je opozoril Strle. Pri virusu klopnega meningoencefalitisa pa se na hitrost odstranitve klopa ne moremo zanašati, saj do prenosa lahko pride že po nekaj minutah.
Pediatri opozarjajo na previdnost pri uporabi zaščitnih sredstev v obliki pršil in krem pri otrocih. »Otroška koža je veliko tanjša kot koža odraslih. To pomeni, da vse, kar nanesemo na njihovo kožo, v večjem odstotku prodre skozi kožo v kri in potuje naprej po telesu. Zato svetujem staršem, da repelente kupujejo le v lekarni in da se strogo držijo navodil in omejitev. To vendarle zagotavlja večjo varnost, kakor če repelent dobimo pri sosedu in ga nanesemo zgolj po občutku,« je opozorila pediatrinja Eva Brecelj iz Zdravstvenega doma Nova Gorica.
Tretjina okuženih ima dolgotrajne ali trajne posledice
Specialist fiziatrije in rehabilitacijske medicine Jurij Karapandža iz razvojne nevrološke ambulante šempetrske splošne bolnišnice se pogosto srečuje z bolniki, ki so se okužili z virusom klopnega meningoencefalitisa. Približno 60 odstotkov bolnikov okužbo prenese bolj ali manj brez posledic, en odstotek okuženih umre, pet odstotkov jih ostane ohromelih, glede na raziskave v zadnjih dvajsetih letih v Evropi pa se pričakuje, da bo okužba z virusom eni tretjini ljudi pustila dolgotrajne ali trajne posledice, ki bodo poslabšale njihovo kakovost življenja. »Posledice so zelo različne, od blagih motenj koncentracije, spomina, gibanja, koordinacije in tresenja do hujših posledic, kot so delna ali polna ohromelost telesa in popolna izguba sposobnosti dihanja ter odvisnost od respiratorja,« je povedal. K njemu prihajajo vse populacije. Pri otrocih je najhujših posledic nekoliko manj, s starostjo pa se tudi posledice večajo. V zadnjih osmih letih se je srečal s petimi bolniki, ki so imeli zelo hude posledice. Le dvema je uspelo zaživeti brez respiratorja, a še vedno potrebujeta pomoč pri vsakdanjih opravilih.