Zategujoč si plezalni pas na vstopu v smer Krvava kopel – J.J. je bil vedno naklonjen močni simboliki – in nabirajoč si komplete, matičarke, gurtno, prusika in kar je še cvetov tega plezalnega šopka, je pogledal proti kolegu Širclju, ki je premetavajoč plezalno vrv žalostno pogledoval proti turkizno modremu morju. »Hoj, Andrej! Pasluš! Nimava veliko časa, da najdeva pametno rešitev. Zvonka ne jemljejo dovolj resno, da bi lahko prav dolgo ustvarjal vtis, da naša stranka resno jemlje te težave,« je dejal na trgu delujoči predavatelj in edini kandidat za predsednika največje opozicijske stranke, medtem ko se je privezal na vrv. Miselni stimulans v vlogi Andreja Širclja je medtem vrv napeljal skozi varovalo, na koncu vrvi zavezal vozel – in za ta previdnostni ukrep požel odobravajoč pogled svojega političnega in plezalnega mentorja –, pregledal dvojno osmico na pasu velikega vodje in navrgel: »Retorika mora biti enaka kot doslej. Torej, ko predlagajo zvišanje DDV, udarimo po njih s socialno ošiljeno noto, da bodo na tak način najbolj trpele najranljivejše skupine. Ko bodo predlagali – in verjemi mi, da bodo predlagali – krizni davek, jih ponovno lopnemo s to socialno noto, omenimo najranljivejše sk...« »Plezam!« je zatulil J.J. in prekinil miselni tok miselnega stimulansa, ki je v odgovor potrdil: »Varujem!«
V magnezij namočeni Ivanovi prsti so zaznali prvi oprimek, noge našle oporo na lepem stopu in pognal se je tja proti prvemu svedrovcu. Medtem ko je segal na pas po prvi komplet, so misli divjale. »Mater, je mastna tale skala,« je mrmral pri sebi, ko je vrv napeljal skozi prvi komplet. Ja, morje je blizu, stena prepišna in morje jo umiva. Potem ko voda izgine v nebo, ostane sol. »In neprestano moramo poudarjati, da smo Pahorjevi vladi pustili polno blagajno, da smo jo začeli krpati tudi na začetku zadnjega mandata, potem pa je levica vse zaj...,« je pod steno glasno modroval Šircelj, medtem ko je Ivan kakšen meter pred drugim svedrovcem previdno tipal naslednji oprimek. Spreten, kot Ivan je, na spolzkem terenu, se je vpel še v drugi svedrovec, takrat pa se mu je, tam sredi smeri Krvava kopel, ocenjene s 6c, utrnilo.
»Pustimo jih viseti sredi smeri,« je zatulil na dno stene. »Tale smer, ki so jo napeljali s pomočjo našega vedno hvaležnega Viranta, ne pelje do varnega štanta, nekje na sredi bo z desne udarila trojka, prošnja za pomoč in se bodo morali na hitro abzajlati v dno. Potem potegnemo mi svojo smer in ni je sile, ki bi nas iztrgala iz štanta,« je jel razlagati Ivan v veter, ki je odnašal njegove besede proti obali. »Samo potrpežljivi moramo biti,« je zamrmral pri sebi Ivan, ko je dosegel štant.
Kolega Šircelj je v dnu že razmišljal o namakanju v Tirenskem morju. »Nič ga nisem slišal, ampak ziher je fajn,« mu je odmevalo v glavi, ko je z vrha priletel ukaz: »Zategni!«
Ker Ivanova pot v tujino ni nikoli dopust. Ivan tudi v tujini rešuje državo. Ali vsaj stranko.
