Razlike v stališčih glavnih evropskih držav glede glavnih (zunanjepolitičnih) vprašanj zvečine niso niti tolikšne, da bi mednje stlačil cigaretni papir,« trdi Charles Tannock, konservativni britanski poslanec v evropskem parlamentu že od leta 1999. Kje se torej zatika, da z lizbonsko pogodbo leta 2010 ustanovljena evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) kot zunanje ministrstvo in diplomatski zbor Evropske unije ostaja neprepoznavna, čeprav je ameriški State Departement, za razliko od tistega pod vodstvom Henryja Kissingerja, končno dobil »telefonsko številko, ki jo lahko pokliče v Evropi«.
Poročilo, ki se je nedavno znašlo pri članih zunanjepolitičnega odbora evropskega parlamenta, junija pa ga bodo s priporočili za nadaljnje delo ESZD potrjevali vsi poslanci, ni neposredno pokazalo na grešnike. Med njegovimi vrsticami pa se dokaj jasno izrisuje lik Catherine Ashton, visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki to službo vodi. Z letnim proračunom skoraj pol milijarde evrov in 3500 zaposlenimi, od tega 1500 v Bruslju, preostali pa v delegacijah EU, bi morali ESZD in Ashtonova po mnenju kritikov pustiti v treh letih delovanja mnogo globljo sled v mednarodni politiki od nedavnega mukotrpno sestavljenega sporazuma med Beogradom in Prištino ter delčkov tako imenovane integrirane diplomacije v vseevropskem kombiniranju klasične zunanje politike s trgovinsko, energetsko in razvojno ter širitveno. Že ob samem nastopu nove službe so se predvsem iz Francije na Ashtonovo vsule kritike zaradi prepočasne reakcije na uničujoči potres na Haitiju in posledično humanitarno katastrofo, arabsko pomlad je britanska baronesa tako rekoč prespala, libijska revolucija se ji je dogajala za hrbtom, v pogajanjih z Iranom se niti zdaleč ni približala želeni moči »enega zahodnega glasu«, v nobeno pomoč pa tudi ni, da bi se evropska stališča do Sirije zbližala na debelino cigaretnega papirja. Izgovor Ashtonove je lahko, da je v EU v prvih treh četrtinah njenega mandata prevladovala finančna politika, klasična zunanja pa je bila potisnjena v kot.
Zamudno reagiranje Unijinega State Departementa
Ob obravnavi poročila o delu ESZD so člani zunanjepolitičnega odbora evropskega parlamenta še čakali na odločitev srbske skupščine glede kosovskega dogovora. Minuli petek je slednja sporazum Thaci – Dačić brez zapletov potrdila, v zraku pa do nadaljnjega visi referendum, čeprav ga srbska vlada odločno zavrača. Deset krogov trdih pogajanj Ashtonove z Beogradom in Prištino je zato bledelo ob kritikah še dokaj svežega zamujenega odgovora evropske službe za zunanje delovanje na krizo v Maliju, ki jo je na koncu radikalno reševala kar Francija. Vzrok za (pre)počasno reagiranje je v preobširni službi s preveč nivoji odločanja in nesposobnosti Ashtonove, da bi vzpostavila sistematični dialog s sodelavci in tudi tistimi evropskimi poslanci, ki so zadolženi za zunanjepolitična vprašanja Unije. O njenih prioritetah pa med uslužbenci ESZD kroži tudi anekdota, da jo je marsikateri med njimi v živo videl šele nedavno, ko je sončen dan kadilce izpod njim namenjenega paviljona zvabil na prosto. Baronica je našla čas, da se je z dvigalom spustila do njih in jih zaprosila, naj se umaknejo nazaj na svoje mesto, ker da lahko cigaretni dim skozi odprta okna napolni pisarne v gornjih nadstropjih nad njimi. Ožji sodelavci so Ashtonovi odtujenost od uslužbencev vselej pripravljeni upravičiti s prezaposlenostjo šefice. Tako je Maja Kocijančič, njena tiskovna predstavnica, novinarjem ostala v spominu z izjavo: »Ne vemo, kje je (Ashtonova), zagotovo pa dela.« Potihoma v samem ESZD s tem njenim delom niso zadovoljni in so brez izpostavljanja z imeni pripravljeni zagotavljati, da ne zna niti voditi službe niti nima neke prepoznavne politične agende.
S tem se strinjajo tudi parlamentarci, ki so zdaj javno kritizirali napake evropske zunanje politike na skoraj vseh ključnih področjih, visoki predstavnici z dodatnim močnim položajem podpredsednice evropske komisije pa očitali, da ni zavzela še nobenega odločnega stališča do tako pomembnih vprašanj, kot so klimatske spremembe ali trgovinska in energetska politika, še posebej pa ne o najbolj pereči evropski zadevi, evrski krizi. Ko jo, denimo, Kitajska in Japonska glasno sprašujeta, kako stabilna je skupna evropska valuta, se njen odgovor glasi, da to ni njeno področje. Olajševalna okoliščina zanjo je, da ji posamezne članice EU in sistem odločanja s soglasjem otežujejo delovanje. Tudi pri izbiri osebja službe ima precej zvezane roke. Ko gre za diplomatske predstavnike EU v drugih državah, se o tem vsaj v dveh petinah primerov ne odloča v Bruslju, ampak v posameznih državah, slabe izkušnje s tem pa je evropska »zunanja ministrica« doslej pometala pod preprogo z zagotavljanjem, da ima EU najboljšo diplomatsko službo navkljub njenim opaznim spodrsljajem. Podobno vprašljiva je birokratiziranost same ESZD v Bruslju s številnimi dobro plačanimi direktorji z manj kot dva ducata podrejenimi ter tako imenovanimi posebnimi predstavniki z radodarnimi potovalnimi proračuni. Ashtonova je ob nastopu mandata obljubljala, da bo s to drago birokracijo počistila, Inge Grässle, članica odbora za nadzor proračuna v evropskem parlamentu, pa ugotavlja, da je teh zapravljivih predstavnikov »brezciljne zunanje politike« več kot kdajkoli prej.
Težko delo za naslednika Ashtonove
Leta 1956 v Uphollandu rojena Catherine si je kot prva z univerzitetno izobrazbo iz delavske družine delovne izkušnje nabirala s službami v javnem in zasebnem sektorju ter prostovoljstvom, med drugim več let tudi kot administratorka kampanje za jedrsko razorožitev. V visoke politične vode jo je izstrelila šele leta 1999 vlada Tonyja Blaira z dodelitvijo dosmrtnega plemiškega naslova in kasnejšo postavitvijo na čelo lordske zbornice. Njeno imenovanje za evropsko trgovinsko komisarko so pospremili dvomi samih britanskih poslancev v evropskem parlamentu, a se je – tako kot kasneje – izkazala z doslej še vedno edino priznano vrlino, s pogajalsko spretnostjo v trgovinskih pogovorih s Kanado, Južno Korejo in WTO. Še bolj presenetljivo je bilo njeno imenovanje za visoko predstavnico EU za zunanje zadeve in varnostno politiko. Z zgodnjo napovedjo odhoda nazaj na zamrznjeni sedež v lordski zbornici je Ashtonova potihoma priznala, da službi, od katere so si podpisniki lizbonske pogodbe obetali odmevno vlogo v svetu, ni kos. Do konca njenega mandata prihodnje leto bo zato v zraku viselo bolj vprašanje, kdo jo bo nasledil in kako bo omrtvičeni evropski zunanji politiki vdahnil želeno moč.