S pomočjo 3D tiskalnika so natisnili celice in nanodelce, temu pa je sledilo še gojenje celic, da bi združile majhno anteno s hrustancem. Z uspešnim podvigom so ustvarili neke vrste bionično uho.
Asistent mehanskega in zračnega inženirstva na univerzi Princeton Michael McAlpine, ki je vodil raziskavo, je povedal, da so izzivi povezovanja elektronskih naprav z biološkim materialom zelo zahtevni. Njegovi ekipi je v preteklih letih kljub temu uspelo več prebojev z majhnimi zdravstvenimi senzorji in antenami. Lani je ekipi uspelo ustvariti tatu iz bioloških senzorjev in anteno, ki se je lahko pričvrstila na zob.
V veliko pomoč pri zadnjem napredku jim je bila prav tehnologija 3D tiskalnikov. Z njeno pomočjo so uspeli preplesti elektronske naprave s tkivom. Kako uspešna je lahko raba 3D tiskalnikov pa kaže bionično uho, saj je združitev bila še težavnejša zaradi izredno kompleksne oblike ušesa.
McAlpine kljub uspešnosti projekta opozarja, da je tehnologijo treba izpostaviti številnim nadaljnjim preiskavam, preden bi se lahko podobne rešitve uporabilo pri pacientih. Vseeno pravi, da bi tako izdelano uho lahko v prihodnosti ljudem povrnilo ali nadgradilo sposobnost sluha. Električni signali, ki jih ustvarja uho, bi se lahko povezali s pacientovimi živčnimi končiči. Trenutno uho zaznava radijske frekvence, ekipa pa naj bi že nameravala uporabiti drugačne materiale, ki bi omogočili zaznavo običajnega akustičnega zvoka.
