Domači neoti in nekateri politiki kar naprej krakajo o pretečem finančnem zlomu, zaradi česar naj bi dobili evropsko trojko. Že sedaj zahtevajo prodajo slovenskega državnega premoženja (srebrnine). Na žalost imamo zadnjih dvajset let na pomembnih visokošolskih in političnih mestih ljudi, ki so obremenjeni s prepričanjem, da je država slab gospodar (ali sta kakšna Kitajska ali Turčija zaradi državnega gospodarstva pred zlomom?). Če bi si le ogledali podatke iz Nemčije, kako je nemška vlada reševala nekatere svoje industrijske koncerne in industrijo v vzhodni Nemčiji, bi najbrž Neoti s svojimi teoretskimi dognanji takoj dokazali, da je bilo to pač drugače. Pri nas pa že dvajset let puščamo industrijo umirati na obroke oziroma jo lastniki izčrpavajo ali pa podjetje prodajo tujcem. Če je kdo to kritiziral, je dobil takoj pod nos, da se zavzema za »nacionalni interes«. Nemci, Italijani, Francozi ga pa lahko imajo?
No, ker je lov odprt, se dogajajo in se bodo dogajale zelo zanimive zgodbe. Prva bo ta, da bo cena tudi uspešnih državnih podjetij občutno padla. Že sedaj so daleč pod vrednostjo in tuje bonitetne družbe neprestano poglabljajo pot navzdol – proti grškemu scenariju. Ko bo pa vlada obvestila javnost, da prodaja kakšen Petrol, bo prodajni izkupiček še manjši. Še bolj grozljive posledice bodo v bodočnosti. Pa imamo v bližini lep primer s takšno družbo. Hrvaška vlada lahko samo benti, novi lastnik samo z nekaj več kot polovico lastniških delnic dela, kar hoče. V drobovje Ine še pogledati ne smejo, o kakšnih dobičkih ali o razvoju podjetja ni več ne duha ne sluha. Le kdo si je izmislil 25-odstotni lastniški delež in zlato delnico?
Pa je izhod enostaven. Res so nasedli krediti bank izredno težko rešljivi, toda s samo sanacijo bank in z razprodajo državnega premoženja ne bo vlada rešila ničesar. Problemi so v slovenski industriji, ki jo je treba prvenstveno sanirati in dati vso možno pomoč
izvoznikom. Samo s sanacijo industrijskih izvoznikov se lahko finančno opomoremo in seveda z občutnim zmanjšanjem državne vodne glave. Vsekakor pa bi morala vlada s parlamentom vred razmisliti o naslednjem:
– da v bi v sedanjem položaju ostro zavrnila prodajo državnega premoženja;
– da bi takoj ustanovila posebno družbo za razvoj državne in privatne industrije (z zagotovitvijo potrebnega kapitala);
– da bi takoj pripravila program za izstop iz evropskega valutnega sistem evra in da bi pripravo takšnega dokumenta tudi objavila.
Poleg tega bi morala vsak mesec javno objavljati stanje uvoza in izvoza ter državnega finančnega stanja.
Najbrž bi kmalu popustili neznosni pritiski mednarodnega špekulativnega kapitala. Če pa vlada ničesar ne bo poskusila uveljaviti sama, bodo drugi z mnogo hujšimi posledicami. Zadnja aktivnost Moody'sa je to že pokazala.
Ali ima za kaj takega slovenska politika pogum in tudi potrebno taktično znanje? Kot je videti, se raje ukvarja s spremembami ustave in zlate šefle, pardon zlatega pravila, kar ne rešuje nobenih problemov, razen mednarodne verodostojnosti nekega Janeza, ki je že do sedaj naredil preveč takšne ali drugačne škode. Imamo pa še številne promotorje za razprodajo še tistega malega ostanka premoženja slovenskih davkoplačevalcev. Kako jih srbijo prsti!
Franci Gerbec, Kremenica