Je res pravična?

Pravično do proizvajalca?

Pravična transakcija pomeni, da sta pravičnosti deležna tako proizvajalec kot potrošnik. Pravičnost do proizvajalca se nanaša na plačilo pravične odkupne cene izdelka, ki naj pokrije stroške proizvodnje in socialno premijo ter zadošča za nakup osnovnih življenjskih potrebščin. Pravično do proizvajalca bi bilo, da bi zaslužil vsaj toliko, da bi lahko poskrbel za svojo družino, živel v znosnih bivalnih pogojih, imel najosnovnejšo zdravstveno in socialno zaščito itd. Philip Booth, profesor na Mestni univerzi v Londonu, in Linda Whetstone, raziskovalka na Inštitutu za ekonomske zadeve v ZDA, opozarjata, da fiksna cena proizvajalcev ne ščiti pred spremembami na trgu, saj je v primeru šoka povpraševanja znižanje povpraševanja po izdelkih iz pravične trgovine zaradi fiksne cene lahko še večje, kot bi bilo, če ta ne bi bila fiksno določena.

Kritike letijo tudi na kakovost samih izdelkov. Marc Sidwell, avtor knjige Unfair Trade, opozarja, da proizvajalci, vključeni v sistem pravične trgovine, ostajajo vezani na zemljo, kar jih odvrača od drugih možnosti, zato naj bi pravična trgovina ovirala izboljšanje kvalitete. Opozarja tudi, da večina pridelkov, ki so proizvedeni pod oznako »pravična trgovina«, ne konča v certificiranih izdelkih pravične trgovine, hkrati pa prodaja izdelkov PT dosega le majhen delež celotne prodaje izdelka. Kot primer lahko navedemo kavo, ki je eden izmed najpomembnejših izdelkov pravične trgovine. Colleen E. H. Berndt, docentka na San Jose State University, navaja, da prodaja v nobeni državi ne presega 5 odstotkov celotnega trga kave, poleg tega proizvajalci glavnine svojih pridelkov ne morejo prodati na trgu pravične trgovine, temveč na drugih trgih, seveda po drugačni ceni. Ta kava je ponavadi višje kakovosti, saj ceno zunaj trga pravične trgovine določa kakovost. Iz tega lahko sklepamo, da najmanj kvalitetne pridelke, zaradi razmerja med kakovostjo in ceno na drugih trgih, prodajo na trgu pravične trgovine.

Kritiki problem pravične trgovine vidijo tudi v tem, da pride do proizvajalcev v revnih državah le majhen delež denarja od prodaje izdelkov. John Vidal in Paul Brown za Guardian navajata, da dobijo revne države le 5 odstotkov od prodajne cene čokolade, glavni vzrok za to pa pripisujeta birokratskemu aparatu pravične trgovine.

Zastavlja se tudi vprašanje, ali pravična trgovina res pomaga najrevnejšim v tej proizvodni verigi in jih spodbuja k sodelovanju. Berndtova opozarja, da so najrevnejši in najbolj ranljivi sezonski delavci, ki nimajo v lasti zemlje, temveč v času sezone migrirajo tja, kjer je povpraševanje po njihovem delu. Kljub izplačilu premije malim posestnikom sezonski delavci od tega nimajo nič, saj niso zaposleni v kooperativah.

Brink Lindsey, višji sodelavec na Cato Institute ter avtor več knjig o pravični trgovini, meni, da pravična trgovina kljub temu, da pomaga nekaterim proizvajalcem, posledično nehote škodi številnim drugim. Razlog je v preveliki produkciji, saj pravična trgovina spodbuja kmetovalce k povečanju proizvodnje. Dogovorna minimalna odkupna cena tako povzroči presežek ponudbe na trgu, kar posledično povzroči padec globalnih cen, proizvajalci postanejo še bolj odvisni od pravične trgovine, tisti zunaj nje pa še revnejši. Berndtova meni, da je vzrok za presežek lahko tudi umetno postavljena cena, ki je glede na kakovost previsoka in zato na trgu ni dovolj kupcev. S tem se strinja tudi Booth, ki pravi, da se pri prilagajanju cen svetovni ponudbi in povpraševanju ob presežku ponudbe zgodi, da morajo cene v drugih delih sveta pasti.

Pravično do potrošnika?

Tudi pravičnost na strani potrošnika ni tako preprosta. Pravično do potrošnika naj bi pomenilo, da potrošnik kupi kakovosten izdelek po najnižji možni ceni. Tu pa pridemo do paradoksa, saj imajo izdelki iz pravične trgovine večinoma precej višjo ceno kot podobni ali celo enaki izdelki, s katerimi se trguje po ustaljeni poti. Če predpostavljamo, da so potrošniki zaradi seznanjenosti z obstoječim ekonomskim sistemom in njegovimi napakami pripravljeni plačati več kot sicer, saj s tem prispevajo k trajnostni proizvodnji, odpravljanju revščine in spodbujanju prikrajšanih proizvajalcev, se moramo po drugi strani vprašati, kakšen je profil potrošnika izdelkov pravične trgovine. Ponavadi je to kupec, ki spada v višji dohodkovni razred in si te izdelke lahko privošči. Iz česar lahko sklepamo, da višje cene iz sistema pravične trgovine izključujejo potrošnike z nižjim dohodkom.

Mary Ann Littrell in Marsha Ann Dickson sta v knjigi Social Responsibility in the Global Market: Fair Trade of Cultural Products izvedli raziskavo med 742 potrošniki in ugotovili, da so potrošniki ATO (organizacije za alternativno trgovino) demografsko homogena skupina. Prevladujejo ženske (87 odstotkov) v srednjih in poznih štiridesetih letih, med njimi je skoraj polovica diplomiranih, 95 odstotkov jih ima zaključeno vsaj srednjo šolo. S tem je povezan tudi dohodek, ki je višji od povprečja, saj ima približno polovica v raziskavo zajetih gospodinjstev 50.000 dolarjev dohodka letno brez davka. Prevladuje bela rasa ob manjši zastopanosti Latinoameričanov in Afroameričanov.

Oblikovanje pravične cene

Sistem pravične trgovine vsebuje minimalno odkupno ceno, ki je določena na podlagi dogovora med ljudmi, ki so tako ali drugače vpleteni v proizvodnjo in prodajo določenega izdelka. Minimalno odkupno ceno določi FLO (Organizacija pravične trgovine za označevanje) in je najmanjša cena, ki naj bi jo proizvajalec dobil za svoj proizvod, od njega pa je potem odvisno, ali bo od kupca pridobil ceno, višjo od te. Alex Nicholls in Charlotte Opal, avtorja knjige Fair Trade: Market-Driven Ethical Consumption, pravita, da je pravična cena seštevek stroškov proizvodnje, stroškov preživetja in stroškov izpopolnjevanja standardov pravične trgovine, zato proizvajalcem poleg preživetja omogoča tudi načrtovanje njihove dejavnosti in investiranje v prihodnost. Minimalna odkupna cena za isti proizvod ni vedno enaka, ker so stroški proizvodnje posameznega blaga in stroški preživetja v različnih državah različni.

FLO navaja, da v primeru, ko pride do padca razmer na svetovnih trgih pod vzdržno raven, tako določena cena deluje tudi kot varnostna mreža za proizvajalce, saj morajo uvozniki izdelkov iz pravične trgovine plačati minimalno odkupno ceno, v primeru, da je ta nižja od tržne cene, pa plačajo tržno ceno.

Fabrizio Adriani in Leonardo Becchetti, avtorja knjig o pravični trgovini, menita, da lahko ceno znotraj sistema pravične trgovine, ki ni enaka tržni ceni, razumemo kot tržno ceno, ki bi se oblikovala na trgu, če bi bili obe strani enakovredni v pogajalski moči. Realnost je, da strani v pogajalski moči še zdaleč nista enaki. Navadno poteka trgovina s primarnimi proizvodi med monopolnimi transnacionalnimi podjetji, ki kupujejo od velikega števila malih proizvajalcev v državah v razvoju po ceni, ki se vzpostavi glede na relativno pogajalsko moč obeh strani.

V britanski Fairtrade Foundation pojasnjujejo, da pravična trgovina postavlja le tiste cene, ki se izplačajo certificiranim organizacijam proizvajalcev. Strinjajo se, da lahko na poti izdelkov od proizvajalcev do trgovinskih polic nastanejo dodatni stroški v primerjavi z drugimi izdelki, tako da je cena, ki jo zaračunajo preprodajalci, odvisna od več dejavnikov. Trdijo, da normalne stopnje bruto dobička ni mogoče določiti. Pomembno jim je tudi, da so izdelki iz pravične trgovine komercialno primerni za ponudnike in preprodajalce ter hkrati ugodni za potrošnike.