Veliki misleci pač kulturo pošiljajo na trg samo zato, ker nimajo jajc, da bi jo odkrito pošiljali v zrak, tako kot jo, metaforično seveda, pošilja Slavoj Žižek, vsi pa se nekje globoko v sebi zavedamo, da smo mi, kulturniki, po vseh teh letih pošiljanja na trg še vedno prisesani na davkoplačevalske jasli predvsem zato, ker si oni, pošiljatelji, v resnici ne upajo dregniti v tisoče kulturnih uradnikov, ki kot branik stojijo med nami in trgom.
Poslati kulturnike na trg pač pomeni poslati množico sindikalno zaščitenih birokratov na cesto, za takšen podvig pa bi potrebovali še kaj več kot le vojsko nadležno glasnih gobezdačev. Zato se prah po vsakem našem chickfightu precej hitro poleže in se oni tolažijo, da se bo nekoč že našel kdo, ki bo namesto njih opravil prepotrebno kulturno revolucijo, mi pa se tolažimo, da Francozi tega že ne bodo dovolili.
Ti fantomski Francozi, h katerim se kulturniki zatekamo v vsaki debati o subvencionirani kulturi, so namreč v naši predstavi tisti, ki skrbijo za to, da evropska kultura še ni končala v McDonald'sovih fritezah. Prav Francozi so namreč pred dvajsetimi leti izbojevali, da je v trgovinskem sporazumu med ZDA in EU kljub pritiskom ameriške filmske industrije kultura obveljala za izjemo.
Za Američane je kultura in predvsem film seveda pomembna gospodarska dejavnost in zato si že dolgo prizadevajo, da bi se filmi v Evropi prodajali enako, kot se prodajajo palični mešalniki ali gumijasti bomboni, medtem ko je za Francoze (in s tem tudi za nas) film umetnost, ki ne sme biti v celoti prepuščena trgu. Zato je v trgovinskem sporazumu obveljalo, da lahko države Evropske unije subvencionirajo filmsko produkcijo pa tudi distribucijo, četudi na ta način, strogo ekonomsko gledano, ameriškim filmom predstavljajo nelojalno konkurenco na trgu.
Na globalni ravni so torej veliki misleci pred dvajsetimi leti izgubili bitko, a se še zdaleč niso vdali in v tej ideološki vojni resno računajo na končno zmago. V predlogu novega trgovinskega sporazuma, ki naj bi ga ZDA in EU podpisale trinajstega maja, je tako kulturna »izjema« skrivnostno izginila, skupaj s Francozi, ki naj bi Evropo večno varovali pred ameriškim antikulturnim imperializmom. S peticijami, apeli in protesti se sicer te dni oglašajo številni velikani evropskega in svetovnega filma, a skoraj nihče tak, ki ga Američani v maniri našega bivšega »kulturnega« ministra ne bi znali diskreditirati kot »komercialno zainteresiranega«.
Najresneje nam torej grozi, da nas neka nova, neevropska Evropa v prihodnje ne bo več ščitila pred našo kulturno provincialnostjo, temveč nas bo še dodatno ogrožala s svojo. Kriza, ki se je tako tesno privila k naši celini, se vse bolj kaže kot kriza identitete, v kateri se od Londona do Rima in od Madrida do Berlina vsakodnevno izrisujejo nasprotujoče si samopodobe združene Evrope, Bruselj pa očitno postaja svetovna prestolnica brezobličnosti.
Potem ko je Evropa stoletja in tisočletja prav na lastni kulturi gradila svoj občutek večvrednosti, je namreč zdajšnjim evropskim politikom in birokratom ostal le še goli napuh, na katerega izvor so preprosto pozabili. Neoliberalizem ni pač nič drugega kot fanatična vera perverzno vzvišenih zahodnjakov v to, da je mogoče ustvariti sistemski perpetuum mobile, odrešen vsakršne kulture in družbene tradicije, zato sploh ne preseneča, da je evropska kulturna dediščina za te ljudi le še kičasta dekoracija, na katero so bili ponosni zgolj zato, ker so si jo tako zlahka privoščili.
Pravzaprav lahko te dni le žalostno opazujemo, kako niti v državah z veliko razkošnejšo kulturno zgodovino niso imuni na antikulturni duh, ki bo, kot vse kaže, obveljal za uradni duh našega časa, požegnan s strani evropskega komisarja Karla de Guchta. In da bo zmagoslavje popolno, se bo podpisovanje »zgodovinskega« sporazuma predvidoma odvilo le dva dni pred začetkom filmskega festivala v Cannesu, v svojevrstni prestolnici kulture, ki ji želijo v Bruslju obrniti hrbet.
Morda bo zato letos v Cannesu Evropa svoje rdeče preproge še zadnjič položila pod noge nekaterim velikim evropskim umetnikom, morda se bodo po njih še zadnjič sprehodili Claire Denis, Paolo Sorrentino, Abdellatif Kechiche in Cristian Mungiu in morda je več kot le simbolično, da bo predsednik letošnje canske žirije nihče drug kot Steven Spielberg. Pravim morda, ker v resnici nihče natančno ne ve, kakšna bo videti Evropa v produkciji Warner Bros., a po napovedniku sodeč se nam obeta klasični hollywoodski blockbuster, apokaliptični 3D-spektakel, ki ne bo navdušil ne kritikov ne gledalcev. Bo pa najbrž uspešen na kino blagajnah.