Tako se odvija predstava Jutrišnji žuri skozi možne scenarije o jutrišnjem obdobju. Ponudijo možnost in v naslednjem vzdihu soigralec poda iztočnico soigralki, da nas ponese v povsem nasproten scenarij, kaj vse bi lahko jutri, v prihodnosti, sledilo. Možnosti so krute, zabavne, podobne sedanjosti. Recimo: ljudje bodo še vedno snobi, bolj ali manj bo vse enako, še vedno se bodo zaljubljali v napačne ljudi v napačnem času, še vedno bodo obstajali razredni sistem, zanimanje za modo, denar, orožje, bombe in kultura. Predstavo angleške skupine Forced Entertainment delajo v več zasedbah, tako da smo lahko Slovenci in Madžari hkrati poslušali isto snovanje jutrišnjih katastrof in žurov. Majhno predstavo velikih razsežnosti za dva smo spremljali natančno, se krohotali, se strinjali, poistovetili, zgražali in se distancirali. Igralca sta bila povsem vsakdanje oblečena, stala sta na lesenih praktikablih, za njima osvetljava kakor na gasilskih veselicah – pisane žarnice povezane na žici in pripete na leseno strukturo. No, bolj na konec gasilske veselice je spominjal roj žarnic v ozadju na – kakor doma narejenih – lesenih podpornikih.
Predstava za v en kovček. Samo stala sta in se pogovarjala o prihodnosti in možnih verzijah. Nobene drame, dramskega pristopa, nič specialnih efektov, odlična in skorajda neopazna osvetljava. Kakor da malo klepetata. Britanska angleščina je dajala vtis nečesa pomembnega. Kar je bilo posebej zabavno, ko sta iz realnih in dokaj poznanih scenarijev prešla na predvidevanja o bolj znanstvenofantastičnih učinkih s primesmi stripovske manire o superljudeh, supermoči ali tabletah, ki jih bodo jemali tečni in nergavi ljudje. Seveda bi jih zazibale v večen spanec, ostali pa bi samozadovoljni.
Za trenutek sem si predstavljala, da tam stojita, recimo, dve Margaret Thatcher. Ali bi res vse vzeli rudarjem ali bi morda ves javni sektor nagnali v rudnike. In potem se ne bi nihče pritoževal čez politiko, ker itak ne bi videli dnevne svetlobe in ne bi imeli časa. Na supertabletah bi cele dneve skrčeni kopali in vdihovali halucinogeni prah. Ali pa naša dva, najlepša, premierka in predsednik države. Vem, predvidljivo in dolgočasno, da spet vlečem politiko v neprimerljivo. Samo izbrani osebi sta se kar sami ponujali. Ne bi bilo smešno, kaj šele žmohtno in zabavno. Prav gotovo bi moški del hotel nenehno ugajati s praznimi parolami, čutil bi ogenj neobstoječega kamina in vonj kave s Hrvaške, gospa pa bi naštevala, kdo vse bi lahko pokupil domačo srebrnino, ali pa kako bi zmanjšala minimalne plače, ali pa kako bi selektivno dvignila ddv, ali komu bi vzela ta čas, ki ga nujno potrebujemo in ga ni. Si predstavljate to suhoparnost?! In mi v dvorani bi spali. Vsi časopisi in spletni portali bi potem naslednji dan objavili članek z istim naslovom, uvodom, istimi izjavami in mnenji istih ljudi o isti predstavi, samo podpisi novinarjev bi bili različni.
Ampak ta del je, žal, resničen in se dogaja kar naprej. Ažurnost pokrivanja notranjepolitičnih dogodkov, misli, predvidevanj, izjav se dnevno kopiči. Iz minute v minuto, ne samo dnevno, kar naprej smo z vsem na tekočem. Ko pa pride znani umetnik v deželo, kakšen medij odpove vnaprej dogovorjeni intervju, ker so ga že itak trije različni mediji intervjuvali. Sveta preproščina, dvojna merila in neinventivnost! Mogoče zato, ker bi se morali poglobiti, pripraviti. Je lažje slediti politiki, isti članki in kopičenje izjav. Brez spomina, kaj je bilo včeraj, kaj šele razmisleka, kaj bi lahko bilo jutri. Same predsedniške princese.
Bolje bi bilo, da bi snovalci vsakodnevnih rezov sedeli v dvorani. Morda bi tako celo prišli na genialno idejo, da bi razmišljali o prihodnosti. Vse je sedaj, tukaj, nič o jutri. To je naporno delo, naj ga opravijo umetniki! Še protestniki kar naprej vpijejo iste, no, vsaj podobne parole. Potem ko so v soboto zavili v Moste, bi se lahko del skupine ustoličil v parku in opozarjal na dobrote okoliških korenin, trav, drugi bi širili gibanje naprej in dodajali nove, še ne slišane parole, tretji pa namesto pred kar v parlament, v klopi in glasovat, pritiskat, razpravljat. Saj ni treba, da so vsi nenehno skupaj za isto stvar. Ali pa… bi rekli v predstavi in zavili v povsem nepričakovano smer.
Kaj bo jutri? V predstavi sugerirajo, da nas morda ne bo več, da bodo samo neke čudne rastline ali žuželke. Ali pa bo jutrišnji dan trajal samo eno uro. In na videz vseskozi ista osvetljava nenadoma nevsiljivo ugasne. Ugašala je med predstavo tako subtilno, da sploh nisem opazila. Najbrž je tako zlahka ne bomo odnesli, tudi film Melanhonija je ponudil idealen, prelep, hiter in dramatičen konec. Prav gotovo se bomo bolj namatrali in bo trajalo dlje. Da ugasne luč, da se prelevimo v žuželke ali speča bitja. Da uporabimo vse revolucionarne in vojne strategije, da ohranimo to, kar je, ali da se spremenimo v eno bitje ene svetovne države. Velik OZN. Ampak o tem bomo razmišljali jutri. Manjana.