Od tod naprej je šlo kot po maslu. V naslednjih letih smo v vesolje pošiljali raznorazne pločevinaste kante, pa potem vanje vkrcali psičko Lajko, Jurija Gagarina in Valentino Tereškovo ter na koncu z eno takšnih Neila Armstronga poslali na Luno. Bili so to vznemirljivi časi, astronavti so bili zvezde kot Beatlesi, mularija je brala Arthurja C. Clarka in Carla Sagana, sanjala o belem skafandru in se že videla v vrsti za Apolla. Pred nami so bile velike stvari.
Potem pa smo se vesolja nekako naveličali. Po tistem »majhnem koraku za človeka in velikem za človeštvo« je bil vsak naslednji samo še en korak. Največja odkritja so se šele imela zgoditi, a v napačnem času: fiziki, inženirji in Carl Sagan so nam postali nezanimivi. Svet je dobil nove zvezde, astronavti pa so lahko na naslovnico prišli samo, če so izginili v veličastni eksploziji nekakšnega space shuttla.
Vse do danes.
V teh dneh namreč nizozemski poslovnež Bas Landorp išče prostovoljce za – kolonizacijo Marsa. Če bo šlo vse po načrtih, naj bi se četverica v prvo človeško naselbino na tujem planetu vselila leta 2023, nato pa bi prihajale nove skupine, vse dokler se ne bi formirala prva stalna človeška kolonija v vesolju. Za pot brez vrnitve – projekt namreč ne predvideva možnosti vrnitve na Zemljo – se je na spletni strani projekta Mars One prijavilo že več kot osem tisoč kandidatov. Vesolje je, kot kaže, spet v modi.
Res, tokrat bo povsem drugače: za projektom ne stojijo niti ambiciozne ZDA niti mogočna Sovjetska zveza, ampak Interplanetary Media Group – multinacionalna medijska korporacija, ki bo Mars One financirala z globalnim televizijskim resničnostnim šovom: kamere bodo štiriindvajset ur dnevno spremljale trening kandidatov v boju za mesta v vesoljskem plovilu, njihovo potovanje, njihovo življenje in, končno, njihovo smrt na rdečem planetu. Skratka, gledali bomo vesoljski Big Brother, ali še bolje, marsovski Survivor.
Natanko tristo let po Newtonu in sto let po Ciolkovskem se človek v kolonizacijo vesolja podaja iz gole zabave, za čisti dobiček torej.
Ves svet bo tako gledal najnovejši resničnostni šov, čakali bomo, da Portoričanka Helena v taboru razgali oprsje, ugibali, ali sta ona in Šved Anders res najbolj primerna, da postaneta prvi marsovski par, ali pa jima bo s svojimi spletkami račune prekrižala Rusinja Olga, iz tabora bomo vrgli tistega nemškega fizika, ker gre vsem na živce, in poskušali spraviti na Mars Brazilko Marijo, ker ima največje joške. In potem bomo gledali, kako se bo prva četverica prepirala, kdo je bil zadolžen, da spakira playstation, čakali prvi seks na Marsu, glasovali za ime prvega marsovskega dojenčka, preklinjali Interplanetary Media Group, ker bodo predvajali reklame, ravno ko se bosta Marija in Olga stepli zaradi umazane posode, in se smejali trapastemu Italijanu Gianniju, ki misli, da je Mars ravna plošča.
Tak je koncept resničnostnega šova: petdeset let po osvojitvi Lune je svet retardiral, današnja jackass-civilizacija raje kot Carla Sagana gleda mišičaste idiote in joškaste trape, s katerimi se lahko identificira brez odvečnih naporov in ambicij. Zato v resničnostnih programih sodelujejo le neizobraženi, neumni in bolno prazni človeški primati, med katerimi zmagujejo tisti najbolj neizobraženi, najbolj neumni in najbolj prazni. Zato bodo takšni bedaki – kajti poslovneži iz Interplanetary Media Group nimajo namena raziskovati možnosti življenja v vesolju, ampak le zaslužiti – zmagali tudi v spektakularnem šovu Mars One. Takšni bedaki bodo na Marsu začetniki prve človeške zunajzemeljske civilizacije.
Kakšen fantastičen resničnostni šov bo to! Že do konca prve sezone bodo pijani Marsovci na razuzdanem pižama partiju razbili vso tisto sofisticirano elektroniko, nakar bomo naslednja dva, tri milijone sezon napeto gledali poskuse teh kretenov, da prižgejo ogenj, na zidu tistega bivališča načečkajo bizona ali odkrijejo kolo. Vse dokler ne bo tisti dolgočasni, nezanimivi piflar napisal Philosophiae Naturalis Principia Mathematica.
Navsezadnje, tako je ta retardirana vrsta tudi nastala: neka zunajzemeljska civilizacija pred zatonom je umirala od dolgčasa, dokler niso producenti iz mogočne interplanetarne medijske korporacije prišli na genialno zamisel in med osem tisoč kandidati izbrali trapastega Adama in joškasto Evo ter ju poslali na pot brez vrnitve, ju spustili na mali, modri planet nekje v Sončnem sistemu, da bi v razburljivem resničnostnem šovu spremljali, kako se bosta ta dva idiota znašla, kako se bosta prepirala, tepla in spletkarila, in – najpomembneje – ali bo med njima prišlo do seksa.
Na žalost, kot vemo – je.