Po besedah direktorja Janeza Janše so na zavodu Maska leto začeli v ekonomsko zaostrenih razmerah. »Sredstva se znižujejo, kar posledično pomeni, da se tudi trg, na katerem smo prisotni, krči. Po drugi strani pa je revija Maska dobila novega sozaložnika, britansko hišo Intellect Ltd., ki bo z globalno distribucijo poskrbela, da bomo še močneje prisotni na mednarodnem trgu.« Za Masko je sodelovanje s takšno založbo izjemna priložnost, saj si kot zelo majhna institucija podobne distribucije sami ne morejo privoščiti. »Premiki bodo vidni sčasoma in v roku dveh, treh let bomo že lahko želi sadove tega sodelovanja,« meni Amelia Kraigher, urednica revije Maska.
Maska velja za najstarejšo evropsko revijo, ki se ukvarja s teorijo sodobnih scenskih umetnosti. Od leta 2001, odkar izhaja dvojezično, je sicer precej prisotna na evropskih in ameriških tleh in so nanjo naročene številne univerzitetne knjižnice in institucije, »vendar se to ne bo moglo primerjati s tem, kar nam bo v prihodnje omogočil sozaložnik«. Po mnenju urednice je Maska edina revija v Sloveniji, ki se bori proti deficitu poglobljenega kritiškega razmisleka in bi jo kot takšno morali še naprej ceniti in financirati tudi pri nas in ne le drugje.
Postavljanje aktualnih vprašanj
Prva letošnja, pomladna številka Maske, naslovljena K naravi, odpira tematsko polje ekokulturne produkcije in ekoloških tem v scenskih umetnostih zadnjih let ter raziskuje zapletena razmerja med ekologijo in umetniškimi praksami. Poletna številka se bo ukvarjala z razvoji in premiki v sodobnem slovenskem plesu od leta 1927 do danes, razkrila pa bo tudi nekatera še nepojasnjena dejstva in informacije o zgodovini sodobnega plesa pri nas. Oktobrska številka Maske bo spremljala gledališko-teoretski dogodek Trije redi časa, ki ga zavod pripravlja ob praznovanju svoje obletnice, zadnja letošnja izdaja revije pa se bo ukvarjala s temami afektivnosti, emocionalnosti in strasti v sodobnem gledališču.
Lani je Maska sozaložila sedem knjig, med njimi pa so tudi Umetnik na delu: Bližina umetnosti in kapitalizma Bojane Kunst in dva zbornika, Hibridni prostori umetnosti ter Svobodne roke: antologija teoretske misli o slovenskem gledališču, ki sta nastala kot rezultat raziskovalnega programa Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, ki ga tam izvajajo od leta 2009. Bojana Kunst v knjigi Umetnik na delu premišlja konkretne produkcijske pogoje v današnjem času – umetnik in njegovo delo v času krize, kapitalizacije, neoliberalizma – hkrati pa razpravlja o temeljnem vprašanju umetnosti. Problematizira njeno avtonomnost in se sprašuje, kakšne so njene naloge in v kakšnem stanju je v tem trenutku. »Knjiga bi rada spomnila umetnost, ki je zadnjih nekaj desetletij nenehno tematizirala in vadila politiko, da je pozabila na svojo moč povezovanja zmožnosti abstraktnega (mišljenja) z dejanskimi abstrakcijami,« piše v spremni besedi Goran Sergej Pristaš.
Med gledališčem in teorijo
Zbornik Hibridni prostori umetnosti, ki so ga uredili Barbara Orel, Maja Šorli in Gašper Troha, se tematsko dotika praks, ki so se po letu 1990 razvile v sodobni umetnosti. »Poskušamo reflektirati prostore, ki so se ustvarili vmes, 'in-between', in so zbudili to, kar imenujemo interdisciplinarnost ali transdisciplinarnost,« pojasni Orlova. Te spremembe so močno povezane z novimi mediji, inovacijami znotraj gledaliških scenskih produkcij in z razraščanjem performativnih umetnosti. »Dramaturška nit, ki povezuje razprave, vodi iz tradicionalnih mest umetnosti, kot so gledališča, galerije in muzeji, prek alternativnih in marginalnih prizorišč v širši družbeni in socialni prostor. Pri tem zarisuje lok v smeri od kritičnih uprizoritvenih in perfomativnih praks do raziskovanja umetniških del, ki izhajajo neposredno iz družbenih okoliščin in razvijajo nove modele družbenosti in javnosti,« zapišejo uredniki v uvodniku.
Blaž Lukan in Primož Jesenko pa sta zbrala in uredila antologijo teoretskih misli o slovenskem gledališču od leta 1899 do 1979. Zbornik Svobodne roke vsebuje trideset besedil, ki skozi primere »čiste teorije«, kot jo imenuje Lukan, premišljujejo slovensko gledališko produkcijo. Gre za različne kritike, preglede in teoretske misli. Naslov zbornika sta si urednika sposodila iz članka Franceta Koblarja, kjer osvetljuje pravico gledališča do odcepa od dramske literature zato, da je lahko »zgolj« gledališče – samostojno in svobodno. Seveda pri tem ne gre za gnevni upor proti dramatiki in njeni dominaciji nad gledališčem, temveč »za registracijo znakov ob poti k omenjeni svobodi slovenskega gledališča«. Med drugimi bolj ali manj znanimi avtorji lahko v knjigi beremo tudi članka Antona Aškerca in Franceta Vodnika, ki sta tako prestavljena iz pozabe v aktualno gledališko zavest.