Za drvenje po brzicah se je Žnidarčič navdušil v petem razredu osnovne šole. Pred tem se je posvečal gimnastiki, atletiki, odbojki in košarki, takrat pa se je prvič srečal s kajakom in se zaljubil na prvi pogled ter nemudoma vpisal v začetniški tečaj. Pod vodstvom prvega trenerja Andreja Grobiša in kasneje olimpijca Andreja Abramoviča je bliskovito napredoval. »Vesel sem, da sem kljub najstniškim muham vztrajal v športu,« pravi in razkrije, da mu je bilo šolanje na ekonomski gimnaziji v Novi Gorici olajšano zaradi statusa športnika A, ki ga je imel edini na šoli. Prvo kolajno je osvojil na mladinskem evropskem prvenstvu, kjer je bil drugi, nato pa je šolanje nadaljeval na fakulteti za šport v Ljubljani. »Bolj kot Solkan in dom sem pogrešal Sočo, ki jo je med tednom zamenjala Ljubljanica,« izda Žnidarčič, ki je imel v mladosti še eno veliko željo – da bi postal astronavt. »A zaradi pomanjkanja financ bo to za vedno ostala zgolj otroška želja,« pristavi v smehu.
Zaradi odličnih uspehov in poznavanja Soče do potankosti velja pred evropskim prvenstvom v spustu za enega izmed glavnih favoritov. Ker se je v zadnjih štirih letih z vseh velikih tekmovanj vrnil vsaj z eno kolajno, ima tudi tokrat velika pričakovanja. A se hkrati zaveda, da bo domača proga s sabo prinesla tudi večji pritisk. »Upam, da ga bom zdržal,« pove in doda, da je Soča v zgornjem toku ena najboljših in najbolj zahtevnih prog na svetu. »Je tudi izredno tehnična, kar mi leži.« Ker gre za domačo preizkušnjo, je v priprave vložil še nekoliko več truda kot običajno. Pravi, da je čez celotno zimo delal največ do zdaj, ker je motiv izredno velik. »V zadnjih treh tednih sem imel najtežje treninge, zato sem državno prvenstvo vzel kot trening. Vmes namreč nisem nič počival.« To je bil tudi glavni razlog za to, da je v nedeljo na državnem prvenstvu v klasičnem spustu ostal brez naslova. Vzel mu ga je Simon Oven. »Ne glede na to sem zadovoljen, da me je nekdo v Sloveniji premagal in da bomo imeli zelo dobro ekipo. Ne morem več pričakovati, da bom zmagoval z desetimi ali dvajsetimi sekundami prednosti kot nekoč. Zdaj se bo treba boriti že za mesto v reprezentanci, saj imamo pet odličnih tekmovalcev in samo štiri mesta,« pravi Žnidarčič, ki v življenju najbolj uživa ob dobrih pogovorih, pivu in prijateljih.
Med lanskimi pripravami je skupaj z Avstrijcem Gerhardom Schmidom posnel video proge na Soči, ki ga je zdaj možno videti na spletu. »Gerhard živi blizu meje in pride do Bovca še hitreje kot mi.« Na čeladi sta si nadela kameri in startala drug pred drugim, da sta ujela Sočo iz vseh perspektiv. »Vsi tekmovalci so prestrašeni, saj ima Soča sloves izredno težke proge,« pravi Žnidarčič in doda, da sta tako zmagovalcem poskušala olajšati priprave. »A sva peljala tako, da nisva pokazala vseh skrivnosti. Če bodo nasprotniki trenirali samo po videu, potem se jim ne piše dobro,« se zvito nasmeje kajakaš leta 2012, ki ga najbolj iz tira spravi dogajanje v slovenski politiki.
V prostem času se rad usede na gorsko kolo, kot mnogi slovenski vrhunski športniki pa je zaposlen v Slovenski vojski. »V čast mi je biti pripadnik Slovenske vojske, saj lahko tako zastopam domovino ne samo kot Slovenec, ampak tudi kot vojak.« Slovenski vojski je izredno hvaležen, saj zaradi stalnega vira dohodkov veliko lažje trenira. »Kajak na divjih vodah ni 'dobičkonosen' šport, zato je to moj edini vir dohodka in brez zaposlitve v Slovenski vojski ne bi mogel dosegati vrhunskih rezultatov,« pristavi hvaležno.