Kranj. Delavski Kranj je bil pojem nekdanje države: Iskra je rojena v Kranju, kranjske Savine pnevmatike so vsi natikali na fičke, ponos socializma je bila tekstilna tovarna Ibi, v Planiki so delali »adidaske«, v srednjo mlekarsko in tekstilno in obutveno ter gumarsko šolo so prihajali iz vseh republik bivše Jugoslavije.
Kranj danes nima več Planike, Tekstilindusa, Ibija, Gorenjskih oblačil, Zvezde, Merkur je bolj ali manj okostje, Živila kot trgovskega velikana je kupil najboljši sosed in tako naprej. Zagotovo je šlo na cesto okoli šest tisoč ljudi, točna številka ni znana.
Propad industrije
Tekstilno industrijo dolgoletne tradicije so najprej načeli svetovni trg, kitajske pridne roke in tudi domačih lumparij ni manjkalo. Prvi je pred skoraj četrt stoletja izdihnil največji Tekstilindus, mahinacije so na koncu pokopale Zvezdo. Ugasnil je Ibi, kamor so tuje socialistične državnike vozili gledat čudež takratne produktivnosti, visokih plač, delavskega zadovoljstva. Planika in Ibi sta danes tako kot nekdanja Gorenjska oblačila namenjena trgovskim radostim, Zvezda je le še lupina nekdanje uspešne tovarne. Stečaj Tekstilindusa se vleče ves ta čas, samski dom v Stražišču pa je postal pojem socialne bede, ki se je soočila s trdim kapitalizmom. In tako je izginila tudi tekstilna šola, z njo vred še gumarska in obutvena. Tudi Planiko, ki je delala za Nemce in obenem bila pojem kakovosti, so pripeljali v stečaj, in tudi tam je zdaj poslovno-trgovsko območje...
Tujci kot rešitelji
Iskro so kupili Egipčani, Savo Američani, še del Save nazadnje Čehi. In nekaj tisoč ljudi se tujim lastnikom lahko zahvali, da imajo kruh ter dokaj stabilna delovna mesta. Kranju od tega ni veliko ostalo, ker je Iskratel ostal edina prava dediščina nekdanje velike Iskre v Kranju. Sava je ameriški denar namenila za naložbe v turizem in za sumljivo pomoč Merkurju pri zdaj že proslulem poskusu lastninjenja. In za konec bo njen sedež končal v Ljubljani, velikana kranjskega gospodarstva v Kranju pa tako rekoč ne bo več.
Merkur se je pred propadom po zaslugi Kordeževega lastninjenja že preselil v Naklo, Živila pa so kot gorenjski trgovski velikan postala del Mercatorja. Ob tem je izginila tudi predelovalna industrija nekdanjega Kmetijsko-živilskega kombinata – Oljarico so kupili Štajerci in je zdaj simbol propadajočega objekta, Gorenjsko mlekarno so podrli in hoteli graditi stanovanja – ostalo je pri načrtih.
Najhujše je mimo
»Najbolj je v zadnjem času odmeval in bil boleč stečaj tovarne Ibi, ker je bila pojem delavstva, tekstilne industrije. Kranj je najhujše stečaje s tisoč in več nezaposlenimi doživel v času, ko je bilo še mogoče najti delo drugod. Tudi zdaj se nam kak večji pretres ne zdi verjeten. Naš sindikat ima več kot šest tisoč članov, a vsem sindikatom članstvo niha, kriza vpliva na to,« je dejala Nežka Bozovičar, ki vodi Svet gorenjskih sindikatov, ki ima sedež v – kako primerno ime – kranjskem Delavskem domu.
V zadnjem času je bil po propadu Primorja odmeven še stečaj Gradbinca, drugače pa Kranj po vsem tem očiščenju beleži tudi druge posebnosti, ki dokazujejo trmo in trdoživost – Gorenjska je bila dolgo časa pokrajina z najmanj nezaposlenimi pri nas in tudi zdaj ohranja dobro pozicijo v nasploh vendarle slabših razmerah. Če upoštevamo, da ima Obrtno-podjetniška zbornica v Kranju več kot dva tisoč članov, je Kranj resnično iz povsem delavskega in industrijskega mesta postal drugačen.
Problem, ki ga redno izpostavlja tudi politika in ga tudi gospodarstveniki radi omenjajo, je razvojno mrtvilo. Kranj nima niti podjetniške cone za zagon malih ali srednjih podjetij, nekdanji proizvodni velikani so postali trgovska območja, res novih in res naprednih podjetij pa je premalo, da bi Kranj ohranil sloves, ki ga je nekoč imel. Če so izginile še srednje poklicne šole, je zdaj upanje gorenjska univerza, ki bi mestu in pokrajini dala novo smer in tudi zagon.