Vedno v vrhu

Zlato odličje Lucije Polavder je nov velik dosežek v njeni bogati zbirki kolajn. Po olimpijskih igrah v Londonu se je spočila, nadihala in vnovič dokazala, da ji ni para. Govorila je, da je po Londonu razmišljala o koncu kariere, a sem prepričan, da jo je trener Marjan Fabjan znal dobro motivirati, da je našla nove izzive. V Budimpešti je tudi s tega vidika dokazala, da je bila odločitev o nadaljevanju kariere pravilna, verjetno pa je v pozni jeseni svoje športne poti Petra Nareks.

Lucijin uspeh je s srebrom dopolnila še Ana Velenšek, ki je odlično nasledila Urško Žolnir. Pri Velenškovi je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bo začela pometati s konkurenco. Deluje kot dobro naoljen stroj. Z izjavo, da ni bila zadovoljna s porazom v finalu, je dokazala, da razmišlja zrelo in je zelo osredotočena na to, kar počne. Očitno je, da imata s Fabjanom odlično zastavljen načrt dela in prav je, da se počuti kot šampionka. Zelo pomembno je, da se ne boji nobene tekmice. Prav gotovo je Ana Velenšek prihodnost slovenskega juda, v ospredje pa stopajo tudi druge tekmovalke. Recimo Tina Trstenjak, Vlora Beđeti in Nina Milošević. To so cvetovi, na katere je treba računati z vso resnostjo.

Veseli tudi uspeh Roka Drakšiča. Zlato v kategoriji do 73 kilogramov je odličen dosežek, kakršnega slovenski moški judo še ni imel, ima pa tudi simbolni pomen, saj je za vse fante dokaz, da se da uspeti. Drakšič je po olimpijskih igrah presedlal v višjo kategorijo, ki mu je bolj pisana na kožo. Spomnim se, kako je včasih trpel pred tekmami, ko je moral na silo zbijati odvečne kilograme. To je hud boj s samim seboj, ko moraš hkrati paziti na vsak grižljaj in trenirati s polno močjo. No, zdaj se lahko dobro naje, kar nanj prav gotovo deluje sproščujoče. V težji kategoriji je naredil vtis že v svetovnem pokalu, ko je zmagal v prvem poskusu in dal slutiti, po kateri poti bo stopal. Prepričan sem, da se njegova krivulja uspehov ne bo nagnila navzdol. Še posebno sem kolajno na Madžarskem privoščil Matjažu Ceraju, ki ga je zmanjkalo v polfinalu. Škoda. Po vseh letih garanja in odrekanja bi si zaslužil stati na odru za zmagovalce.

Slovenski judo ima v tej sezoni še oblico izzivov. Najprej sledijo sredozemske igre v Mersinu, kasneje še svetovno prvenstvo v Riu de Janeiru. Prepričan sem, da Marjan Fabjan tempira formo za svetovno prvenstvo, ki bo krona letošnje sezone, obenem pa precej bolj zahtevno tekmovanje kot evropsko prvenstvo. Verjetno bo bera kolajn nekoliko manjša kot prejšnje dni, saj bo konkurenca Japoncev, Kitajcev, Korejcev, Brazilcev in drugih judoistov izjemna. Na sredozemskih igrah bo priložnost najverjetneje dobilo tudi nekaj mlajših judoistov, kar je zgolj pozitivno, saj bodo tako dobili izkušnje. Sredozemske igre zagotovo niso obrobno tekmovanje, saj jim dodatno težo daje že dejstvo, da jih organizirajo na vsaka štiri leta, Slovenci pa so lahko vsekakor optimistični, saj so glede na velikost naroda in stanje v panogi konstantno v vrhu. To veliko pove.