Včeraj se je s predstavo Jutrišnji žuri končal letošnji Exodos, ki mu je močan pečat odtisnil britanski umetnik Tim Etchells, in to ne le kot festivalski kurator in umetniški vodja skupine Forced Entertainment, ki je sklenila 18. izdajo tega festivala sodobnih odrskih umetnosti; Etchells je bil znotraj osrednjega programa prisoten tudi kot režiser oziroma sooblikovalec drugih predstav. Medtem ko podpisuje pri delu Schwalbe goljufa režijo ter z avtorji idejne zasnove in izvajalci, skupino diplomantov iz pantomime na amsterdamski gledališki šoli, spregovori o goljufanju, kršenju pravil ali tudi prestopu meja z uprizarjanjem (fizične) igre (tekmovanje postane boj), torej v okviru preproste in za gledalca hitro osvojljive (zato tudi kmalu izčrpane) forme, je v Temni snoviKate McIntosh sooavtor besedila.
Novozelandska umetnica – spomnimo se je po solu All Natural, ki ga je pri nas predstavila pred leti (Mladi levi, 2007) – se v Temni snovi, kot je mogoče sklepati že iz naslova, loti znanstvenega oziroma filozofskega področja, kar pa počne v prepoznavni spektakelski maniri s kombiniranjem različnih uprizoritvenih oblik (denimo stand-upa z recitacijsko-pevskimi točkami). To rezultira v šov, nekakšno demonstracijo na čelu z »zvezdniško« voditeljico McIntosh in s komičnim parom znanstvenih amaterjev, ki obravnavo velikih fizikalnih in metafizičnih tem pospremita s prikazi nenavadnih poskusov. Temna snov križa spektakelski blišč in vsakdanje predmete ter s humornim pristopom občinstvo popelje na (v samem poteku in gledalčevi percepciji čedalje bolj) razprto področje filozofskih vprašanj.
Predmeti, ki nas obkrožajo
Vsakdanji predmeti, ukvarjanje s temi oziroma njihova uprizoritvena uporaba je značilno zaznamovala letošnji Exodos. Še pred Temno snovjo jih je bil poln oder Stare mestne elektrarne, ki ga je v predstavi Stvari okrog nas po zamisli in v koreografiji Clémenta Layesa »smetila« in nato z velikimi metlami hkrati že slikala, z uporabo barvno raznolikega peska krožno vzorčila, skratka vizualno spreminjala (preoblikovala) trojica nastopajočih. V tako koreografirani (pa tudi s cirkuškimi prijemi podprti) uporabi predmetov začnejo slednji izgubljati svoj prvotni pomen; v ospredje tega premišljeno izpeljanega procesa razgradnje, ki mu v krožnem toku sledi nenehna nova gradnja, stopi torej samo prevpraševanje predmetov.
Predmete in preobrazbo je najti tudi v predstavi Springville v avtorstvu Miet Warlop, še ene mladolevovske znanke, ki zanimanje usmerja k iskanju novih pomenskih možnosti v uporabi predmetov in projekte snuje na osnovi lastnega scenografskega ustvarjanja. Na Exodosu predstavljeno »mestece« je naselila z različnimi primerki pol-človeka pol-predmeta (takšen je denimo par nog, vrh katerega je pogrnjena okrogla miza), da bi z združitvijo običajno ločenega izpostavila nastali nered v odnosih in te čudne prebivalce prikazala v poskusu sobivanja. Springville tako igra na komičnem učinkovanju vzpostavljajočih se medsebojnih odnosov in omejenih možnostih posamičnega delovanja kot posledici predmetne določenosti ter se kot celota sestavi s poudarjeno skrbjo za vizualno gradnjo.
Od neizbežne smrti k mrtvecu
Na predzadnji večer festivala je občinstvo imelo možnost od Gotove smrti preiti k Slastnemu mrtvecu ali obratno, v obeh primerih pa so »smrt« v performativnem izvajanju Eve Meyer - Keller namesto napovedanih češenj dočakale jagode. Usmrtitev, ki je shematično prikazana v različnih možnih oblikah, je za nebogljene sadne protagonistke »gotovo«, končno dejanje. V hladnosti obrednega vzdušja, ki ga performativna umetnica vzpostavi v svojem uprizoritvenem aktu, tako izstopi tudi sama neizbežnost smrti.
Predstava Slastni mrtvec naslov in strukturo prevzema po istoimenski kolektivni igri nadrealistov (cadavre exquis je ime dobila po začetnih besedah prvega, po principu igre ustvarjenega stavka), v kateri besedilno ali slikovno celoto izoblikuje več avtorjev, tako da vsak od sodelujočih nadaljuje na mestu, kjer je prejšnji končal, to pa stori brez poznavanja prispevka svojega predhodnika. Tako je tudi predstavljeni mednarodni projekt, ki je v svojevrstnem poskusnem zamahu nastal pod vodstvom nizozemske gledališke skupine Kassys, v posameznih (notranjih) delih pa so ga sooblikovali Nature Theater of Oklahoma, Tim Crouch in Nicole Beutler, sestavljen iz delov, ki nadaljujejo na mestih zaključnih točk predhodnikov. V odprto zasnovani potek uprizoritvene celote so »vrženi« štirje izvajalci – njihova »vrženost« prispeva k siceršnjemu komičnemu značaju projekta –, za »lažji« vstop gledalca vanjo pa poskrbi uvodna obrazložitev. Sledenje petdelni, časovno odmerjeni strukturi, v katero se naposled izoblikuje Slastni mrtvec (opraviti imamo s prehajanjem med različnimi uprizoritvenimi prijemi, od denimo vključitve video materiala do izrazito gibalnega segmenta), pa že zaradi podanih ločnic med deli, še bolj pa zaradi posameznih režijskih poetik poteka v zaznavanju razlik med njimi in posledičnem razločevanju sklopov – bolj kot pa na trdnem zaobjemu celote.
