V zadnjih tednih po ciprski katastrofi so namreč prav vsi svetovni televizijski mediji, vplivni časopisi in ustvarjalci javnega mnenja ter tudi čisto lokalni mediji v zadnji evropski državici polni zgodb, analiz ter tudi karikatur o Sloveniji kot naslednji bankrotirani državi območja evra, ki bo primorana zaprositi za pomoč in kjer je prihod zloglasne trojke pravzaprav že skoraj neizogiben. Slovenija se tako pojavlja v kontekstu tako imenovanih propadlih držav (failure states) in kot še en primer držav zavoženega, skorumpiranega in lenega evropskega juga. Še več, Slovenija je bila hkrati z zloglasno Severno Korejo ter bombnim napadom v Bostonu udarna tema prav vseh svetovnih dnevnih novic. Številna vprašanja mojih tukajšnjih študentov in elektronska sporočila mojih kolegov profesorjev iz ZDA, Nizozemske, Belgije, Nemčije in Velike Britanije, katerih glavna vsebina se je sukala okoli spraševanja, kaj se dogaja z nami, kaj, za vraga, se gremo, zakaj ne ukrepamo in ali smo res že tik pred bankrotom, so deževala prav vsak dan. Da bo mera polna, sem ob pitju sobotne jutranje kave in med sproščenim klepetom v eni izmed znanih kavarn z naključno domačinko skoraj okamenel, ko je na moj odgovor na zastavljeno vprašanje, od kod prihajam, odvrnila z: »Aha, iz Slovenije, tiste bankrotirane države!« V takem trenutku, ko tudi čisto navadni ljudje vedo, kje in kaj je Slovenija, me je prešinilo, da nam je končno prvič v zgodovini uspelo, da nas nihče več ne zamenjuje s Slovaško! Lahko si predstavljate, kako neprijetne občutke ustvari takšen odgovor, hkrati pa mi je postalo tudi popolnoma jasno, da svetovni finančni trgi in špekulativni kapital sedaj stavijo na nas kot na tisto naslednjo domino v verigi južnoevropskih bankrotov.

Ubijalske špekulacije

Nenadoma smo se tako znašli v centru svetovne pozornosti, pod drobnogledom finančnih trgov ter pritiski mednarodnega špekulativnega kapitala, ki, tako se vsaj zdi, samo čakajo na naslednjo katastrofalno, senzacionalistično zgodbo. Zahtevani pribitki na slovenske obveznice so posledično poleteli v nebo in so se približali zastrašujočim sedmim odstotkom, ti pa več ne omogočajo vzdržnega financiranja tekoče porabe; dejansko to pomeni izključitev od mednarodnih virov financiranja. Verjetno nisem edini s tako izkušnjo, a še bolj relevantno je razkritje, kako zelo pomembno je, kar se o naši državi poroča v tujini, in to ne glede na to, ali so te ocene utemeljene ali ne. V bistvu gre za to, da dosegljive informacije, govorice, pričakovanja, nezaupanje in špekulacije krojijo stanje skoraj celotne realne ekonomije. Skokovito povečanje našega javnega dolga (v samem evropskem vrhu) v zadnjih petih letih le z namenom financiranja javne potrošnje, ne pa tudi nujnega vzpodbujanja rasti, ter večletna odsotnost vsakršnega ukrepanja sta bila tako zadosten pogoj za začetek špekulacij.

Podoba Slovenije kot podoba propadle bankrotirane države v bistvu pomeni tudi pravo katastrofo za delovanje našega gospodarstva, za pridobivanje poslov, za plasiranje naših izdelkov na mednarodnih trgih, za privabljanje tujih neposrednih investicij, oglaševanje turistične industrije, prodajanje našega znanja in storitev, od katerih smo življenjsko odvisni. Vzpostavitev ponovne kredibilnosti bi morala biti tako ena izmed prioritet naše vlade. Pri vzpostavitvi in izvajanju nujnih ukrepov, ki bodo pripomogli k ponovni vzpostavitvi kredibilnosti, bi ji morali pomagati prav vsi deležniki in akterji, državljanke in državljani. Naše domače razprave o tako imenovanem nacionalnem interesu, nekakšni gospodarski samozadostnosti, ki določenim seveda omogoča prisvajanje rent, politično-referendumske blokade, interne igre, navajanja dejstev o majhni povprečni zadolženosti, zahteve različnih sindikatov in neskončne razprave o tem, kdo je kriv za nastalo situacijo, tako ne zanimajo prav nikogar.

Predstavljene prednostne naloge ekonomske politike vlade, kot so nadaljevanje konsolidacije javnih financ, nadaljnje zmanjševanje javne porabe, sprememba referendumske ureditve, vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, takojšen zagon slabe banke ter sanacija razmer v bančnem sistemu, odprodaja državnega premoženja, ukrepi za postopno razdolževanje gospodarstva, zmanjševanje števila občin in izboljšanje poslovnega okolja so tako absolutno nujno potrebni osnovni koraki, ki bi morali biti narejeni že zdavnaj, in jih je treba zato začeti izvajati takoj. Najava dviga DDV je zelo sporna, saj z ekonomskega vidika pomeni povečevanje transakcijskih stroškov, kar bo po definiciji še zmanjšalo ekonomsko aktivnost; če res ni druge alternative, naj bo ta dvig samo začasen, časovno kar se da omejen. Predstavljeni drugi ukrepi na prihodkovni strani, kot so obdavčitev tistih, ki imajo denar v davčnih oazah, in zviševanje nekaterih drugih davkov, med drugim na sladke pijače, pa so stvar ekonomske presoje in stanja državnega proračuna. Uvedba davka na nepremičnine je priporočljiva ne toliko zaradi pridobivanja dodatnih proračunskih prihodkov (ki bodo verjetno zanemarljivi), ampak bolj zaradi dejstva, da lahko z uvedbo takšnega davka ustvarimo spodbude za preusmerjanje obstoječe potrošnje (denarnega toka) od nakupovanja nepremičnin k potrošnji drugih dobrin.

Plačilo za kosilo

Ob naštetih prednostnih nalogah bi slovenski vladi predlagal še en izjemno pomemben ukrep – in sicer dosledno zmanjševanje transakcijskih stroškov v celotni nacionalni ekonomiji. Transakcijski stroški so prav vsi stroški delovanja ekonomskega sistema izmenjav, ki namesto, da bi delovanje sistema ekonomskih izmenjav pospeševali (alokacijska učinkovitost), le-tega zavirajo. Zmanjševanje transakcijskih stroškov tako pomeni takojšnje odpravljanje vseh nepotrebnih birokratskih in administrativnih ovir, učinkovito in hitro delovanje sodnega sistema, vzpostavitev učinkovite zaščite vseh tipov stvarnih pravic, zmanjševanje in boj proti korupciji, odpravo in boj proti negativni selekciji v vseh porah slovenske družbe, hitro uveljavljanje in zaščito pogodbenih zavez in obljub, plačilno disciplino, poenostavitev postopkov ustanavljanja in prenehanja družb ter odpravo vseh nepotrebnih administrativnih postopkov in bremen, ki so naložena slovenskemu gospodarstvu (razmisliti bi bilo treba tudi o spremembi določil zakona o minimalni plači, pri tem pa bi nas moralo voditi načelo, da je vsako delo boljše od nikakršnega dela). Pomeni tudi reformo študentskega dela in dodatno reformo trga dela ter izvedbo temeljite pravno-ekonomske analize celotne slovenske zakonodaje in delovanja javnega sektorja s ciljem zmanjševanja transakcijskih stroškov. Vladavina prava, razvita infrastruktura, visoko izobraženo prebivalstvo ter nizki transakcijski stroški so temeljni pogoji za gospodarsko rast, ki mora biti naša skupna prioriteta.

Nacionalni reformni program je v teh časih, ko se je Slovenija znašla v vrtincu špekulacij tujih medijev in finančnih trgov in bi utegnila biti naslednja članica evrskega območja v vrsti za mednarodno pomoč, skupaj s programom stabilnosti, tako zares ključen za vzpostavitev kredibilnosti in oblikovanje jasnega sporočila, da je Slovenija sposobna sama rešiti svoje nakopičene težave. Naj končam še s starim nizozemskim pregovorom, ki pravi, da »brezplačnega kosila enostavno ni«. Slejkoprej bo namreč račun za takšno »brezplačno kosilo« izstavljen. In res, račun za veliko brezplačno kosilo, ki smo si ga v skupni kolektivni iluziji navidezne, na prekomernem zadolževanju temelječe neskončne rasti privoščili v letih 2004–2008, je sedaj na mizi. Ali ga bomo prostovoljno plačali sami ali pa nas bodo v to neusmiljeno prisilili svetovni finančni policaji z zloglasno trojko na čelu.

Dr. Mitja Kovač je docent Ekonomske fakultete v Ljubljani, trenutno predava v tujini.